četrtek, 29. januar 2009

Moj kritičen in pristranski pogled na Emo 2009

Kdor me malo bolje pozna, ve, da do Eme gojim posebna nagnjenja. Mogoče bi kdo celo rekel, da sem čisto malo obsedena. No, mislim, da do sedaj nisem zamudila nobenega izbora, tudi nobenega predizbora (čeprav so bili nekega davnega leta celo štirje!), pogosto izbor gledam tudi dvakrat. Pač še ponovitev, za vsak slučaj, če sem kaj izpustila :) Tudi Eurosonga verjetno nisem še zamdudila. Letos pa je usoda hotela, da Eme ne bom mogla spremljati. In ne bom zamudila le predizobra, temveč tudi glavni večer. Zato je vsakomur jasno, da sem si ta izlet na Dunaj očitno res močno želela, da sem pripravljena zanj žrtvovati Emo. No, hvala bogu so tokrat pesmi predstavljene vnaprej, tako da lahko vsaj glasbeni del kritično ocenim, kar se nastopa in vizualnega dela tiče (ni ga lepšega kot kritizirat obleke!!) pa po ogledu ponovitve :)

Kratke posnetke vseh komadov si lahko ogledate na RTV-jevi spletni strani, kjer so se po nekaj dnevnem odtsranjevanju videov z You tube-a končno vdali in posnetke spravili na svojo stran. 


Za tiste, ki Eme ne spremljate tako obsedeno kot jaz, prilagam seznam sodelujočih s kratkim izrazito subjektivnim komentarjem (nisem se mogla upreti).
  1. Nexys - Vsaj za en dan (Moje glasbeno poznavalstvo skipi že pri prvi skupini. Pojma nimam, kdo so in kaj so. Pesmica prebavljiva, a neizstopajoča.)
  2. Petra Slapar - Mystery (Štanc štanc štanc, mešanica Rebeke Dremelj in Eve Černe.)
  3. Lea Sirk - Znamenje iz sanj (Še vedno mislim, da je absolutno bolj ušesu in očesu prijazna kot Eva Černe, ki jo je premagala v finalu Mariovih supertalentov. Ampak s "sploh-ne-gre-v-uho" komadi žal ne bo daleč prišla).
  4. Brigita Šuler - Druga liga (Blond različica Rebeke, zagotovo bo v finalu, ker je menda izredno priljubljena. Prosim, prosim, naj ne zmaga!)
  5. Slavko Ivančič in Ne me jugat - Kaj me briga (Slavko po mojem mnenju poseben. In všeč mi je, ko reče "pupa". Me like it :) 
  6. Gianni Rijavec - Gloria (Daleč najslabši komad. Ever. Upam, da mi ga nikoli več ne bo treba slišat.)
  7. Aynee - Zdaj vem (Bleda in neizrazita.)
  8. Krema - Ob meni si (Če bi ta isti komad pel kdo drug, bi bili veliko bolj uspešni. Tako pa so premalo znani s premalo izstopajočo pesmijo.)
  9. Quartissimo - Love symphony (Slabša verzija Rožmarink, ki so poleg dobrega komada tudi dobro izgledale. Nekako mi manjka ženski glas. So pa dovolj drugačni, da jim finale ne uide.)
  10. Tadeja Molan in Retrobeat - Sanje (Zeeeeh.)
  11. Bjonde - Blond power (Premalo stereotipne, da bi bile zabavne. Poleg tega nekvalitetna izvedba, z zanašanjem na hecno besedilo v slovenščini pa ne bo šlo. Skratka obup.)
  12. Karmen Stavec - A si želiš (Presenetila. Ne morem mimo stila, ki je na srečo svetlobna leta stran od dekoltirane roza Barbie-like oblekice.)
  13. Nuška Drašček - Kako lepo (No-go. Ni mi všeč besedilo in čeprav imam Nuško sicer čisto rada, mi tokrat ni všeč niti izvedba.)
  14. Mitja - Mission (V svojem stilu, ki mi je bil včasih bistveno bolj všeč. Dolgočasno.)
In še velecenjeni povabljeni finalisti:
  1. Čuki - Mal' naprej pa mal' nazaj (Oh joj! Začne se kot Zanzibar, nadaljuje pa kot Pancertanc. Zaključek Katastrofalen. Jožetu bi morali prepovedati petje, ker ima čisto preveč annoying glas.)
  2. Omar Naber - I still carry on (Na začetku je bil Omar moj favorit. Rada imam vse njegove komade, dokler ne začne z "aaa-aaa-aaa". Pričakovala bi ali zelo rockerski komad ali pa izrazito balado. To nekje vmes me ne prepriča.)
  3. Eva Černe - Vse (Ne glede na to, katero pesem poje, meni se vse sliši isto. Zeeeelo me živcira.)
  4. Alya in Rudi - Zadnji dan (Kupim! Vem, pristranska sem do konca, ker je Rudi pač aaaaaa!, Alya pa iiiiiii!. Komad čisto v Plestenjakovem stilu, a sta izvajalca dovolj karizmatična, da deluje.)
  5. Samuel Lucas - Vse bi dal zate (Bistveno preveč trpi. Spominja me na Californio, Vilija Resnika in Mirana Rudana v enem. Mislim, da to pove vse.)
  6. Langa in Manca Špik - Zaigraj muzikant (Začetek isti kot Zbudi se Tanje Ribič. Mance žal ne prenašam, Langa mi niso niti malo všeč. Osladno, patetično in preračunljivo, bruh!)

S kritiko res nisem skoparila, kar je za nekoga, ki nima nobene glasbene izobrazbe, nepošteno. Sploh če zagovarjam rek, da le čevlje sodi naj kopitar. A vsaj priznam, da je to moja subjektivno mnenje. In tokrat sem si res privoščila. Pa še napoved za finale (definitivno ne moja izbira :): Petra Slapar, Brigita Šuler, Quartissimo in Karmen Stavec brez dvoma. Poleg njih stavim na Kremo, Slavkota, Nuško in Bjonde. Bomo videli, koliko sem zadela, ker se običajno kar konkretno zmotim. Moj okus pač ne sovpada z okusom glasujočih :)



Kaj pa finale? Običajno lanski favoriti naslednje leto ali zmagajo ali pa pogorijo na celi črti. Lani so praznih rok odšli Langa in Brigita, upam, da bo tako tudi letos. Če bo lovoriko odnesel kdorkoli razen Alye in Rudija, bom razočarana. Zelo. Pa ne samo zato, ker je Alya na srečo odrasla in fura vedno boljši stil (prehod  iz roza na rdečo ter oblečena vsaj tretjina telesa), ker bi si zmago zaslužila že pred leti in ker sem do nje tako ali drugače pristranska, saj moja najljubša IT-podpora igra v njenem bendu. In tudi ne samo zato, ker je Rudi tako drugačen in simpatičen, ker je pri nastopu na Zvezde pojejo pel Mlakarjevo Štefano in ker so njegove priredbe istrskih pesmi neprecenljive. Ampak tudi zato, ker resnici na ljubo Jan še vedno piše sicer enostavne, a zapomnljive in poslušljive komade, in ker kljub obsedenosti s samim seboj na oder ni postavil sebe.



Za koga boste pa vi držali pesti?

sreda, 28. januar 2009

Bodice.

Joj! Glede na to, da letos pišem še bolj poredko kot lani (pa niti lani nisem bila noben zgled pridnosti), se bom iskreno začudila, če bo kdo še vztrajal in z namenom kliknil na moj blog. No, mogoče bo pa koga le zaneslo. Po naključju :) Ne morem se izgovarjat na to, da nimam časa, ker ga imam. Niti na to, da sem utrujena, ker resnici na ljubo recesija (najbolj osovražena beseda leta) že kaže svoj grd obraz. V resnici je večina mojega blogerskega časa namenjena tistemu drugemu blogu. Ko pa se že enkrat odločim, da bom tudi tule kaj napisala, me pa kdo prehiti in piše natanko o isti zadevi, kot bi pisala jaz. Pa naj bo o želji po zdravem življenju, nostalgiji po mladih letih, razprodajah, prvih gubah, Ikei, izgubljenih očalih, sovraštvu do osemurnega delovnika, raznih strahovih, zimskih radostih in podobno.

Da, da, preberem vse in še več.

Ampak o čem bi pa danes govorili?

Nekaj me je zbodlo. Tako močno, da moram o tem javno spregovoriti.
In sicer: komu je namenjen velikanski plakat Filozofske fakultete, ki oglašuje podelitev diplom svojim študentom?

A menijo, da bo 13-letni mulček za svoje lastno veselje prišel na ogled prireditve? Bo mogoče študentko medicine zanimala podelitev diplom prevajalcem? Bo mlada mamica svoja dva predšolska otroka namesto na lutkovno predstavo peljala v Cankarjev dom? Ali pa bo mogoče društvo upokojencev za svoje člane organiziralo izlet na prireditev, da bodo stari dedci cedili sline nad pomanjkljivo oblečenimi študentkami?

Noben pameten odgovor mi ne pade na misel. Mi je pa zato kristalno jasno, zakaj je cena vstopnice takšna, kot je. Oglaševanje, Neisha, pa verjetno bi se še kaj našlo. Seveda je nesmiselno pomisliti na to, da starši za prireditev ne bi plačali kakršnekoli cene. Prav tako bi tudi babica in dedek rada ponosno opazovala svojega vnuka, kako prejema diplomo. Zato nikomur ni težko odškrniti 15 evrov za vstopnico. Ampak hitro seštevanje nam pove - diplomantov je na prvi pogled najmanj 200. Če pri vsakem diplomantu vstopnico kupita dve osebi, znese to 400 vstopnic ali natančneje 6000 €. A se samo meni to zdi ... ogromno?

sreda, 07. januar 2009

Še malo o praznikih ...

... ki se zdijo oddaljeni celo večnost, pa čeprav je šele tretji delovni dan. Fuj in fej. Kljub temu da sem med prazniki delala (prostovoljno, saj drobtinice dopustniških dni šparam za kakšno potovanje), je bilo vzdušje že od sredine decembra naprej praznično. Tako da so zame prazniki trajali kar precej dlje. Zdaj pa se je treba postavit nazaj v stare tirnice. Vstajanje zgodaj zjutraj, nič več poležavanja na kavču, na dan ostane časa le za eno kavo, za ogled ene serije namesto treh filmov. Ampak prebili se bomo tudi skozi te depresivne dni ...
V bistvu pa ta objava skriva en globji pomen. Tekom praznikov sem prejela (kot vsi) precejšnje število voščil preko SMS sporočil in elektronske pošte, pri čemer definitvno zmaga Bubbles (hvala!!), ki v podobi Božička izvede vrhunsko špago :) Ampak le eno samcato voščilnico pa sem prejela po navadni pošti. No, priznam, da sem jo malo izsilila, pošiljatelju pa manjka še en korak do Sherlocka, saj sem mu morala napisati tudi naslov, ampak vseeno je bilo to eno veliko presenečenje. Hvala Bonny za voščilnico, ki je supermega lepa in seveda home-made (a lahko za drugo leto ukradem idejo?). Celo tako sem se je razveselila, da sem si prisegla, da bom naslednje leto tudi sama izdelala novoletne voščilnice in jih poslala po stari navadni pošti (naj me nekdo spomni na to enkrat novembra :). Doma namreč za to še vedno skrbi preostali ženski del družine, ki je za ta opravila definitivno bolj nadarjen.

Skratka, ob imenu Bonny se vedno spomnim na spodnjo pesmico, zato si jo pojte tudi vi :)



Jaz pa grem gledat moje nadaljevanke in zbirat moči za preživetje naslednji dveh delovnih dni.

PS. Prisežem, da bom znorela, če mi Blogger ne začne delat odstavkov TAKOJ ZDAJ!!!! A se samo meni to dogaja?

ponedeljek, 29. december 2008

Adijo!

Baje se spodobi, da se ob koncu leta naredi načrte za naslednje leto. Tega ne bom počela. Že zato, ker nočem delat nečesa, poleg tega se takih načrtov skoraj nikoli ne držim(o), predvsem pa tega ne bom počela zato, ker mislim, da je vsak dan priložnost za nov začetek in res ne vidim potrebe po tem, da bi čakala na 1. januar, da pričnem spreminjat določene stvari. Bom pa naredila osebni pregled leta 2008, zgolj zato, ker imam po eni strani občutek, da je bilo leto bedno, po drugi strani pa me objektivna dejstva skušajo prepričat v to, da vseeno ni bilo tako zelo ... slabo.

1. Diplomirala sem. Tega nimam za nek dosežek, ker ... v bistvu nikoli nisem dvomila, da bom. Je pa zadeva, ki me je morila in pritiskala veliko večino leta, dokler ni končno nekega lepega dne (ok, dan ni bil najlepši, ker je bilo mraz za umret) prišel konec. In čeprav sem bila še nekaj dni po tem pripravljena stavit karkoli, da me katerikoli faks ne vidi nikdar več, me vedno bolj mika misel, da bi se izobraževala dalje. Toliko o zarečenem kruhu. No, še vedno pa trdno stojim za tem, da se bom Filofaxa izogibala v velikem krogu.

2. Dobila sem svojo prvo službo. In prvo plačo. Kar ni nekaj, na kar sem ponosna, predvsem zato, ker nisem zadovoljna. Ne s službo, ne s plačo. Za kar sem si pa čisto sama kriva in se zato posledično ne smem pritoževati. Kljub temu sem ujela zadnje trenutke in sem ponosna lastnica delovne knjižice, ki jo s četrtkom namreč ukinjajo. Juhu! To je v zameno za to, da so leto pred tem, ko bi postala pionirček, le-te ukinili.

3. Malo sem štela in ugotovila, da sem bila letos samo v 5 tujih državah. Kar vključuje tudi šoping obiske v Italiji in Avstriji ter 4 dni kopanja na hrvaških otokih. In samo v eni državi sem bila prvič. Slabo, zelo slabo. Za naslednje leto načrtujem spremembe na tem področju.

4. Tudi žurk je bilo letos bistveno manj kot prejšnja leta (staram se zelo očitno), so bile pa te zato toliko bolj kvalitetne.

5. Imam Wii!

6. V kinu sem bila samo enkrat - gledala sem Batmana. Čeprav sem letos pogledala kar precej filmov. Ni mi pa uspelo uresničit načrta, da pred Oskarji pogledam glavne favorite ... Meet Dave je najslabši film vseh časov.

7. Še vedno nimam nobenih čevljev s peto. Imam pa zato veliko kril. In celo eno oblekico. Imagine that!

8. Imam dva bloga. Ki ju zanemarjam :)

9. Spoznala sem kar lepo število blogerjev, no, predvsem blogerk. Zelo uspešno leto torej!

10. Napisala sem en sam samcat članek, ki pa je postal najbolj bran članek meseca. Yup, I'm proud.

11. Na živce mi gre vedno več ljudi in pri njih me motijo predvsem lastnosti, ki jih opažam na sebi.

12. Kot na primer to, da uporabljam vedno več angleških izrazov. In to ne samo pri pisanju, ampak tudi ko govorim. Sovražim to.

13. Menjala sem tri frizure - od čelade, do paža in frizure v nedifiniranem stanju. Menjala tudi nekaj odtenkov rjave barve.

14. Smučala nikoli. Rolala nikoli. Tekla pa. Nekajkrat. Lahko bi večkrat, ampak imam plemenit izgovor.

15. Moje zdravstveno stanje je tako-tako. Ko sem po mnogo letih iz zdravniškega pregleda prišla brez ugotovljenih težav z ledvicami, sem dobila napotnico za kardiologa. Hm.

16. Odpravljene težave z ledvicami so verjetno posledica tega, da spijem približno 28x več tekočine kot leto nazaj. Približno 2 litra vode na dan. Res sem pridna.

17. Nimam nobene nove domače živali, sem pa zato uspešno vzgojila orhidejo, ki ima novo steblo, dva cveta in štiri popke.

18. To je pa res dosežek :)

19. Na žalost sem obsedena sem s FB :(

20. Preselila sem (sva) se. V sosednjo ulico, iz četrtega štuka v prvega. Le kako, da zdaj nikoli ne pozabim, dežnika, mesečne, denarnice ...???

Upam, da bo 2009 še lepše in še boljše. Še bolj produktivno, ustvarjalno in zabavno, polno dogodivščin, simpatičnih zapletov in srečnih razpletov. Vsem želim, da bi na Silvestrovo uživali in da se 1. januarja ne bi zbudili z glavobolom in luknjami v spominu. Da bi še naprej pridno pisali svoje bloge in brali tuje, pridno komentirali in konstruktivno kritizirali. Želim vam (in sebi) ljubezni, sladkarij, zdravja, daril, sreče, znanja, denarja, presenečenj in upam, da boste tudi naslednje leto z mano. Vi se mene zagotovo ne boste kar tako znebili! Srečno!***

Enhanced by Zemanta

sreda, 24. december 2008

Ena luštna stvar ...

... se najde tukaj. Mr. Picassohead nam omogoča, da s pomočjo vnaprej pripravljenih delov sestavimo kubistični portret. Moj izgleda takole:
Priznam, da je videt, da sem se skozi Picassov muzej prehitro sprehodila. In da mi manjka talenta :) Grem nazaj trenirat in čakat na linke do vaših portretov v komentarjih ...