Adijo!

Baje se spodobi, da se ob koncu leta naredi načrte za naslednje leto. Tega ne bom počela. Že zato, ker nočem delat nečesa, poleg tega se takih načrtov skoraj nikoli ne držim(o), predvsem pa tega ne bom počela zato, ker mislim, da je vsak dan priložnost za nov začetek in res ne vidim potrebe po tem, da bi čakala na 1. januar, da pričnem spreminjat določene stvari. Bom pa naredila osebni pregled leta 2008, zgolj zato, ker imam po eni strani občutek, da je bilo leto bedno, po drugi strani pa me objektivna dejstva skušajo prepričat v to, da vseeno ni bilo tako zelo ... slabo.

1. Diplomirala sem. Tega nimam za nek dosežek, ker ... v bistvu nikoli nisem dvomila, da bom. Je pa zadeva, ki me je morila in pritiskala veliko večino leta, dokler ni končno nekega lepega dne (ok, dan ni bil najlepši, ker je bilo mraz za umret) prišel konec. In čeprav sem bila še nekaj dni po tem pripravljena stavit karkoli, da me katerikoli faks ne vidi nikdar več, me vedno bolj mika misel, da bi se izobraževala dalje. Toliko o zarečenem kruhu. No, še vedno pa trdno stojim za tem, da se bom Filofaxa izogibala v velikem krogu.

2. Dobila sem svojo prvo službo. In prvo plačo. Kar ni nekaj, na kar sem ponosna, predvsem zato, ker nisem zadovoljna. Ne s službo, ne s plačo. Za kar sem si pa čisto sama kriva in se zato posledično ne smem pritoževati. Kljub temu sem ujela zadnje trenutke in sem ponosna lastnica delovne knjižice, ki jo s četrtkom namreč ukinjajo. Juhu! To je v zameno za to, da so leto pred tem, ko bi postala pionirček, le-te ukinili.

3. Malo sem štela in ugotovila, da sem bila letos samo v 5 tujih državah. Kar vključuje tudi šoping obiske v Italiji in Avstriji ter 4 dni kopanja na hrvaških otokih. In samo v eni državi sem bila prvič. Slabo, zelo slabo. Za naslednje leto načrtujem spremembe na tem področju.

4. Tudi žurk je bilo letos bistveno manj kot prejšnja leta (staram se zelo očitno), so bile pa te zato toliko bolj kvalitetne.

5. Imam Wii!

6. V kinu sem bila samo enkrat - gledala sem Batmana. Čeprav sem letos pogledala kar precej filmov. Ni mi pa uspelo uresničit načrta, da pred Oskarji pogledam glavne favorite ... Meet Dave je najslabši film vseh časov.

7. Še vedno nimam nobenih čevljev s peto. Imam pa zato veliko kril. In celo eno oblekico. Imagine that!

8. Imam dva bloga. Ki ju zanemarjam :)

9. Spoznala sem kar lepo število blogerjev, no, predvsem blogerk. Zelo uspešno leto torej!

10. Napisala sem en sam samcat članek, ki pa je postal najbolj bran članek meseca. Yup, I'm proud.

11. Na živce mi gre vedno več ljudi in pri njih me motijo predvsem lastnosti, ki jih opažam na sebi.

12. Kot na primer to, da uporabljam vedno več angleških izrazov. In to ne samo pri pisanju, ampak tudi ko govorim. Sovražim to.

13. Menjala sem tri frizure - od čelade, do paža in frizure v nedifiniranem stanju. Menjala tudi nekaj odtenkov rjave barve.

14. Smučala nikoli. Rolala nikoli. Tekla pa. Nekajkrat. Lahko bi večkrat, ampak imam plemenit izgovor.

15. Moje zdravstveno stanje je tako-tako. Ko sem po mnogo letih iz zdravniškega pregleda prišla brez ugotovljenih težav z ledvicami, sem dobila napotnico za kardiologa. Hm.

16. Odpravljene težave z ledvicami so verjetno posledica tega, da spijem približno 28x več tekočine kot leto nazaj. Približno 2 litra vode na dan. Res sem pridna.

17. Nimam nobene nove domače živali, sem pa zato uspešno vzgojila orhidejo, ki ima novo steblo, dva cveta in štiri popke.

18. To je pa res dosežek :)

19. Na žalost sem obsedena sem s FB :(

20. Preselila sem (sva) se. V sosednjo ulico, iz četrtega štuka v prvega. Le kako, da zdaj nikoli ne pozabim, dežnika, mesečne, denarnice ...???

Upam, da bo 2009 še lepše in še boljše. Še bolj produktivno, ustvarjalno in zabavno, polno dogodivščin, simpatičnih zapletov in srečnih razpletov. Vsem želim, da bi na Silvestrovo uživali in da se 1. januarja ne bi zbudili z glavobolom in luknjami v spominu. Da bi še naprej pridno pisali svoje bloge in brali tuje, pridno komentirali in konstruktivno kritizirali. Želim vam (in sebi) ljubezni, sladkarij, zdravja, daril, sreče, znanja, denarja, presenečenj in upam, da boste tudi naslednje leto z mano. Vi se mene zagotovo ne boste kar tako znebili! Srečno!***

Ena luštna stvar ...

... se najde tukaj. Mr. Picassohead nam omogoča, da s pomočjo vnaprej pripravljenih delov sestavimo kubistični portret. Moj izgleda takole:

Priznam, da je videt, da sem se skozi Picassov muzej prehitro sprehodila. In da mi manjka talenta :) Grem nazaj trenirat in čakat na linke do vaših portretov v komentarjih ...

Nedeljski počitek. Za oči ...

... ali zakaj morajo tudi punce spremljat zimske športe.

Benjamin Raich

Erik Guay

Felix Neureuther

Nikolay Kruglov

Michael Roesch Bjørn Einar Romøren Sigi Grabner

Še kak predlog?

Magičnih sedem

J. me je izbrala, da napišem sedem ... hm, morala sem it še enkrat pogledat, kaj pravzaprav moram napisat ... torej sedem resnic o sebi. Resnic? Vse, kar na tem blogu piše o meni, je resnica. Mogoče je ta resnica včasih prikazana iz drugačnega zornega kota, mogoče včasih nekoliko olepšana in subjektivna, a je moja resnica. Tako kot bo naslednjih sedem:

1. Lahko pojem ogromne količine določene hrane, kot so na primer razne sladkarije, kalamari, kaneloni, tatarski biftek, minutarji (grem stavit, da nihče ne ve, kaj je to :) češnje in pršut. Pojem toliko, da mi je slabo še cel dan. Stvari so šle v tolikšne razsežnosti, da se o meni širijo legende. Na primer zgodba o tem, kako so nekoč starši mojega BF odšli na smučanje in doma v kuhinji pustili pršut. Cel pršut. Ko so se čez tri dni vrnili, je od pršuta ostala skoraj samo še kost. Ah ja, Glista je bila na počitnicah! (Priznam, tri dni sem živela od pršuta :P)
2. Nastopam iz ozadja - to je moja vloga. Nikoli nisem izstopala, ko ni bilo potrebno, a znam presenetiti. Ko večina že pozabi name, zablestim in pobiram medalje. Nisem perfekcionist, daleč od tega, vem pa, kaj moram storiti, da uspem.
3. Na FB sem obsedena z igro Geo Challenge. In to samo zato, ker me en izmed prijateljev konstantno premaguje. Ne prenesem, da je kdo pred mano - a to pomeni, da sem tekmovalna? Igram se lahko 3 ure skupaj, dokler ga ne premagam in nato igro toliko časa pustim pri miru, dokler me spet kdo ne premaga.
4. Sem resnično švoh. Ne vem, če se kdo spomni mojega jamranja zaradi bolečin v rokah, ko sem pomagala nositi ploščice v četrto nadstropje - jaz ga ne bom pozabila. Doma me kuža brez težave vleče v vse smeri, ker sem tako švoh. Sovražim, da ne morem odpret plastenke vode, ko sem žejna in kozarca višnjevega kompota, ko si zaželim višenj.
5. Ko me nekdo/nekaj močno razburi, mi od jeze v oči stopijo solze. Čeprav zgleda, da jočem od žalosti, je to posledica jeze. Ljudje pa me čudno pogledujejo, ko si brišem solze, ker mi bus odpelje pred nosom ali me zmoči dež.
6. Če bi se še enkrat rodila, bi si želela imeti posluh. In bi pela in pela in pela. Pojem kljub temu, le da me nihče noče (ne more :) poslušat. Če bi poleg posluha imela še prijeten in močan glas, bi si želela biti pevka. Prepričana sem, da bi obvladala, ker bi se znala vživeti.
7. Začela sem s pisanjem še enega bloga, ki je od Gliste Fashioniste popolnoma ločen. Vabljeni k branju in širjenju obzorij: www.ifeelpsychology.com še v začetnih povojih.

To je bilo sedem resnic o meni. Ker se spodobi, da določim sedem novih blogerjev, ki bodo morali pisati o sebi, sem se odločila za (upam, da kdo ni bil že določen): kravico Katko, Bimmergirl (welcome back), Sovico Oko, Chiaro (akcija!), Nastazijo, Petro in Saro in Br4instorm. Same punce. Če krog kdaj ponovno pride do mene, obljubim, da določim sedem fantov :) Opominjam se, kaj vse je potrebno dodati na seznam na desni in obenem pozivam tudi punce, ki imajo zaklenjen blog, naj napišejo sedem resnic o sebi :)

In najlepša v deželi je ...

Če sem lani (nov template je pokvaril vse postavitve :) pred dejanskim izborom za Miss sveta utegnila natančno "pregledat" vse kandidatke in izpostavit tudi tiste, ki so se mi zdele najmanj primerne, bom letos predstavila le moje favoritke (čeprav bi tudi nefavoritke brez težav izbrala). Ampak spletna stran izbora za Miss sveta mi sporoča, da je do izbora le še dobra ura, mene pa resnično zanima, če mi bo tudi tokrat uspelo in bo katera od meni ljubih tudi končna zmagovalka. Pa poglejmo moj izbor "finalistk". Letos je bogat.

miss Ukrajine

miss Srbije

miss Rusije

miss Trinidada in Tobaga miss Kitajske miss Izraela miss Brazilije miss Ekvadorja miss Namibije miss Mehike miss Španije miss Češke

Čisto jasno mi je, da je tak razplet nemogoč, ker bo v finalu zagotovo več afriških predstavnic, nikakor pa ne bo šlo brez miss ZDA. Ampak pustimo se presenetit ... PS. 7 nenavadnih lastnosti Gliste Fashioniste se ustvarja ...

Blišč in beda knjižnice

Knjižnica je, že od kar pomnim, en izmed meni ljubših krajev. V šolski knjižnici sem proti koncu osemletke že težko našla knjigo, ki je nisem prebrala, kartonček pa je bil poln že krepko pred koncem šolskega leta. Tudi kasneje sem v knjižnico pogosto zahajala in še vedno se mi zdi hecno, ko v knjigarni ob sprehodu mimo knjig s prstom kažem na knjige in govorim: "To sem že prebrala, ta mi ni bila všeč, tole sem tudi že prebrala, ta je super ..." Marsikdo me pri tem sumničavo pogleduje, češ, ženska, ne zmišljuj se. No, posledice tega mi niso všeč, ker se neprestano soočam z isto težavo - v knjižnici izgubim pol ure samo za to, da najdem knjigo, ki bi mi bila potencialno všeč. Da sem izbirčna, priznam. Ne maram vse tistih resničnih zgodb o živo zažganih modrookih puščavskih. Ne živce mi grejo razni dnevniki londonskih prostituk, blogi brazliskih prodajalk ljubezni, izpovedi manhattanskih prijateljic noči. Nočem brati o delu na plantažah, ribolovu na Grenlandiji, ljubezenskih romancah v 16. stoletju. Ne prenesem japonskih, kitajskih, kakršnihkoli nenavadnih imen, ker že na tretji strani ne ločim med glavnim junakom, njegovo ženo, sinom, najboljšim prijateljem in ljubico. Obožujem kriminalke, a sovražim, ko že na 23. strani vem, kdo je bad guy, kdo je kriv in kdo nedolžen. In s težavo berem slovenske avtorje, tudi tiste najbolj prodajane in izposojane.

Tako sem danes knjižnico zapustila z dvema knjigama o klekljanju (jasno, ne zame!) in dvema knjigama Jamesa Pattersona (ker druge izbire ni bilo). Ne, ne mislim, da so dobre, ker je bilo vseh 11 do sedaj prebranih napisanih po istem kopitu, z brezmadežnim glavnim junakom, ki bolj nerealen ne bi mogel biti - vsaki resnični osebi bi se ob enem samem dogodku iz njegovega življenja milo rečeno odpeljalo. On se strelja, beži, skriva, ugrabljajo mu nosečo ženo, mamo, otroke, njegova ljubica je morilka, njegov šef je serijski morilec, vsi okrog njega so zlobni, on je popoln. Hm, sounds like James Bond (ob katerem sem včeraj, btw, sladko zaspala), le da je slog pisanja tak, da povleče. Ker jaz knjige običajno berem na mah. Brez prestanka, brez spanja. In tako bo tudi s tema dvema. Ob čakanju na izposojo pa presenečenje - nepopisna gneča in vrsta brez konca. Zakaj le? Ker je bil očitno danes dan kulture/knjižnice/branja/pozabila sem česa in je bil vpis v knjižnico zastonj. In ob vsem čakanju mi je po glavi hodila samo ena misel - a so vsi ti osebki so čakali 3. december, da jim ne bo potrebno dati 10 evrov (ali še manj) za vpisnino?! Ljudje, knjižnica je! Izobraževanje, razgledanost, kultura, zabava, knjige, stripi, filmi, revije ... za pičlih 10 evrov na leto, ki jih je očitno škoda. A se samo meni to zdi žalostno?!

Barcelona - Like a jewel in the sun

Oh, ja, Storyteller me prijazno opominja, da sem obljubila fotopis Barcelone. In ker obljube držim (izpolnim jih vedno, vprašanje je le kdaj :), sem si vzela čas, da sem pobrskala po spominu in fotografijah in zbrala barcelonske utrinke.

Barcelona

Najboljše, da začnem kar z odhodom iz Berlina, ki je bil ob 7.25. Zjutraj! Kar pomeni, da je bil alarm nastavljen nekje sredi noči, pred 5. uro. Ampak moji izračuni so se še enkrat več izkazali kot točni in na letališče sva prispela right on time. Očitno pa ima EasyJet (vsaj v Berlinu) nek čuden sistem, kjer ljudje ne glede na to, kam potujejo, čakajo v eni vrsti. Verjetno si lahko predstavljate dolžino te vrste. No, in ker v isti vrsti čakajo ljudje, katerih letalo vzleti ob različnih urah (od 7.00 do 10.00), seveda ne pridejo vsi na vrsto ob pravem času. V ta namen imajo deklico, ki se vsake toliko časa sprehodi mimo te vrste brez konca in kriči: »London, anyone for London?«. In ljudje, ki so namenjeni v London, preskočijo vrsto. Čez pet minut se ponovi ista zgodba: »Barcelona, anyone for Barcelona?« In ljudje spet preskočijo vrsto. Ta sistem mi še vedno ni jasen. Poleg tega je za EasyJet značilna še ena zanimiva zadeva. Če se vsi potniki check-in-ajo prej, tudi letalo vzleti prej. Kar se mi zdi super, pa čeprav sem morala zato vseh 4 dcl Burger King kave pustiti v košu. Itak je bila zanič.

Prvi vtis ob prihodu na letališče je bil: "OMG, kako so ti ljudje glasni?!" Ob prihodu v mesto pa: "OMG, koliko ljudi!" Ko prideš iz mirnega, čistega, vljudnega in prostornega Berlina v majhne, natlačene in kričeče ulice Barcelone, je to pravi mali šok. Iskanje hostla (v bistvu gre za penzion) je potekalo brez težav in dejstvo, da na spletni strani trikrat poudarijo, da je hostel v tretjem nadstropju brez dvigala, je zelo pomembno. Ker tretje nadstropje brez dvigala pomeni 84 stopnic. Vsak dan. Ampak lokacija v Barri Gòtic odtehta vse. Soba ne bi mogla biti manjša in človek težko verjame, da lahko v tako majhen prostor stlačijo francosko posteljo, omaro, mizo, stol, lijak, ogledalo, klimo, polico. In dva mega velika kovčka. Aja, in dve osebi :)

soba v Pensionu Mari-Luz

Barcelona me je že prvič, ko sem bila tam, navdušila. In tokrat me je navdušila ponovno. Za razliko od Berlina to nikakor ni mesto, v katerem bi želela živet. Preveč turistov, premajhne ulice, preveč smeti. So pa ljudje ... zanimivi. Ne morem jih drugače opisat, kot da rečem, da so sproščeni. In brez zadržkov. Domačini v Barceloni ne govorijo, ampak kričijo (v ta del bi se zlahka vklopila). In samo v Barceloni si lahko priča fantu, ki sredi belega dne deklici pod balkonom poje podoknico.

Gaudi je Barcelona in Barcelona je Gaudi. Ne moreš ga ne občudovati. Še posebej ko spoznaš zgodbo za vsako njegovo stvaritvijo. Kako je pri Sagradi Famili-i navdih jemal iz narave, kako je načrtoval vsako zadevo in delal poskuse, kako je največji pomeni je pripisoval svetlobi in zračenju in kako so tudi strehe postale funkcionale. Vse je zaobljeno in moderno, drugačno, inovativno, navdušil me je znova in znova.

Casa Batllo

Casa Mila

Oh, in shopping?! Desigual na vsakem koraku, vmes Zara, Bershka, Mango, Pull and bear, Womens secret, Camper ... Ampak sem se uspešno upirala in kupila samo jakno, majčko, žabe, nekaj spodnjega perila, knjige, uhane, ogrlico ... In nakupila bi lahko doooooosti več, če se ne bi bala teže kovčka.

In kaj me je še poleg shoppinga najbolj navdušilo? Če je bila hrana v Berlinu presenetljivo okusna, je bila v Barceloni pričakovano slastna. Tapasi imajo pretirano navite cene, so pa zanimivi, paella je must, sladice so vrhunske. In sangria!

tapasi (patatas bravas in spanish omlette) in sangria

Oh, in smoothie-ji! Smoothie za 5€ je bil nekaj najboljšega, kar sem kdaj koli pila/jedla, čeprav tudi tisti za 1€ niso bili slabi. Cene v Barceloni so kar visoke, na srečo je bila vsaj kava cenovno dostopna in primernega okusa. Ne smem pozabit omenit kosila v ribji restavraciji, ki je nekaj posebnega. Gre za gostilno, ki je locirana nasproti ribje tržnice. Kar pomeni, da tja pošljejo vse morske zadevščine, ki jih dopoldne tistega dne niso uspeli prodati. Ribe torej prodajajo "na kilo". Gospodu samo poveš, kaj bi rad, koliko tega bi rad in na kakšen način naj ti zadeve pripravi. Nato se usedeš za mizo in ko pokličejo tvojo številko, greš po pladenj in pojedina se lahko začne. Kalamari, tuna, sipa in mini hobotnice na žaru, njam! S tem dnem sem dokončno nehala verjeti v rek, da se ribe ne moreš najesti. Pa še kako se jo lahko! (oh, in babice pri sosednji mizi so pojedle tri pladnje!!)

jastog na tržnici (La Boqueria)

Nikakor ne morem mimo nogometne tekme, ki jo lahko na kratko opišem z eno besedo - UAU! Zavedam se, da sva imela neznansko srečo, da je v tistem tednu Barcelona tekmo igrala doma, in sicer proti klubu Real Betis, za katerega igra tudi naš Branko Ilić (kdo bi si mislil, da ima fant svojo spletno stran?!). No, Branko tekme ni opazoval niti s klopi. Tekma je bila vrhunska, čeprav sva jo gledala iz zadnje vrste. Stadion je namreč ogromen, sprejme okrog 90. tisoč ljudi, tokrat jih je bilo "samo" okrog 70. tisoč. In zraven naju pravi meltin' pot - mlada Američanka, ki si je tekmo ogledala sama, starejši francoski par, ki je komuniciral samo v francosščini, štirje Nemci v zrelih letih in angleška družina (oče in dva fanta), ki je zgledala kot da bi ušla s filma.

Camp Nou

Tekma je bila dramatična. Barcelona je vodila že z 2:0, nato so gostujoči izenačili na 2:2, proti koncu tekme pa je Barcelona zabila še zadnji gol za zmago s 3:2. Od petih golov so kar štirje padli na "naši strani". Pokoncu tekme se je stadion izpraznil v pičlih 2 minutah. Ne moreš verjet, da se lahko toliko ljudi tako hitro odstrani, sploh če imaš v mislih naš Plečnikov stadion ...

Na srečo sva bila v Barceloni ravno v času, ko je potekal največji festival Festes de la Merce. Zato se je v Barceloni dogajalo na veliko - vsak popoldne in večer, na vsakem malo večjem trgu neka prireditev, večinoma koncerti. Tokrat sem prvič v živo videla, kako se dela človeški stolp (nisem vedela, da je to tradicionalno katalonsko in da ima fantek, ki je čisto na vrhu, prav posebno ime) in moram priznati, da se mi je, ko so fantje popadali dol, za sekundo ustavilo srce. Fenomenalno!

human tower

Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da množica ob koncertih muva. Vsi, ampak dejansko VSI ljudje poplesavajo - stari, mladi, domačini, turisti. Enostavno padeš v to njihovo energijo, če bi znala, bi tudi pela z njimi.

A must-see so tudi magične fontane - Fonte magica. Pojma nimam, zakaj prvič tega nismo šli pogledat. Zadeva je ogromna, pisana, božanska. Vse skupaj traja kako uro, prve pol ure brez glasbe, nato ob spremljavi. Ne vem, kako bi to najbolj natančno opisala, da bi bilo jasno, zakaj se gre, ampak ko ugotovim kako, prilepim filmček, da bo bolj jasno.

Fonte Magica v sliki

In če vse ostalo izpustim, moram omenit samo še to, da sva po srečnem naključju naletela na MTV-jev koncert ob 50. letnici lizik Chupa Chups (če verjamete ali ne, ljudje pojejo celo ob reklami za liziko?!). Zagotovo niste vedeli, da so lizike Chupa Chups tako stare, da so iz Španije in da je njihov logotip oblikovaln na podlagi skice Salvadorja Dalija. Koncert je bil ob olimpijskem stadionu na hribu Montjuic, zastonj, povrh vsega pa so delili Chupa Chups lizike. Nabrala sva jih kar 53.

Chupa Chups is my lollypop!

In koncert? Odličen. Nastopajoči: neka španska pevka, katere ime sem pozabila takoj), Daniel Powter, Katy Perry in Rasmus. Midva pa v 10. vrsti, obkrožena s španskimi, ups, katalonskimi najstniki. Neprecenljivo.

Edino, kar je bilo v Barceloni malo manj navdušujoče, je bilo vreme. Ko dežuje, dežuje zares. Ampak to me ni odvrnilo od tega, da si v Barco želim spet in spet.

Uličice v dežju

The end.

Končno! Ne vem, komu vse sem naročila, naj bo v četrtek ob 12h v mislih z mano, ampak očitno je pomagalo. Opisovanju stanja pred in ob dogodku se bom skušala izogniti, na kratko naj povem, da sem nekaj dni prej vstajala ob šestih, se učila pred odhodom v službo, ker sem se ob prihodu domov lahko le zvrnila v posteljo. Očitno je bilo tudi, da sem kar precej "ven" iz vsega učenja in predizpitne anksioznosti, ker tudi na samem izpitu nisem blestela. Ampak glavno, da je mimo in da se na faksu oglasim samo še takrat, ko grem po potrdilo o dokončanem študiju. 

Bolj zabavno je bilo po koncu izpita. S pitjem, pitjem, pitjem, hranjenjem, pitjem, pitjem, hranjenjem in pitjem. V petek normalen delovni dan s totalno lenim večerom, v soboto pa shopping spree (glede na količino nakupljenih stvari bi si ta del zaslužil svojo objavo) in nato proti domu. Kjer so me pričakali tako, kot da je moja diploma na ravni pristanka na Luni. Nekako tako neobičajna :) In smo spet pili in pili in jedli in pili in jedli in spet pili in pili in jedli. Dokler se ni četrta steklenica šampanjca razlila po celi kuhinji, dokler se ni kuharica že v drugo lotila kremšnit in dokler ni moški del družine obležal na kavču. No, ženski del se je dalje zabaval tudi pri menjavanju rjuh. Sledilo je spanje in spet hranjenje. ki še kar traja in traja. Oh ja, naporno je bilo, ampak je bilo vredno - adijo, filofax!!

Kakšna nesreča ...

... mora doleteti človeka, da ima na svojem diplomskem v komisiji profesorico, ki poučuje predmet z najtežjim izpitom?! V prvem roku sem na izpitu pogrnila. V drugem sicer naredila, vendar z nič kaj lepo oceno. Pri pregledovanju seminarske naloge pri njenem predmetu (kamor so me izžrebali, ker si pač nihče ni prostovoljno izbral njenega seminarja - le zakaj že?) pa je ta zelo-prijazna-NOT gospa  vehementno prečrtovala stavke, ki so bili dobesedno prepisani iz njene sveže izdane knjige in jih popravljala. Gospa, ki se po preverjeno nevarnih filofaxovskih stopnicah sprehaja v petah, v katerih si ne bi upala stati niti na mestu, in ki na hodniku v kleti meni-nič-tebi-nič kadi. Molim k tistemu tam zgoraj, da gospa dobi nepričakovan neodložljiv opravek in na izpit pošlje svojo asistentko, ki kljub doktorski disertaciji ne razume osnovnih statističnih pojmov.* Molite pa tudi vi, dragi bralci, v četrtek je the day. Do takrat sem off-line ...

slika: Alisson studying in her room by ~alexsanlyra

*Priznam, da bi se pritoževala tudi, če bi dobila fosilnega profesorja statistike, pri katerem sem izpit naredila bolj po sreči kot ne, z zapiski, dolgimi 14 strani (kaj no, bila sem brucka :) in pri katerem bi me bilo neprestano strah, da ga ob mojih odgovorih zadane infarkt. Ali pa dekana, ki bi me ob odgovoru, da sem določeno statistično analizo uporabila pač zato, ker se bolj sklada z mojimi hipotezami, verjetno kar izpisal s faxa, poleg tega so moji super knjižni izpiski ostali pri neznano kateri sošolki. Ali pa katero izmed profesoric, ki so poučevale samo izbirne predmete, ki jih nisem izbrala, in jih zato niti ne ločim med sabo, kaj šele da bi vedela, kaj se moram učit. Ali pa profesorja, ki še sam ne ve, kaj uči in pri katerem sem vse njegove predmete preplonkala. In nikoli dobila desetke. Ali pa ... Hm, mogoče pa dobljeni osebki le niso tako zelo neugodni?! Grem se učit. Če sploh še vem, kako to gre ...

Oo-ou!!

Samo toliko, da kakšnemu optimistu, ki z upanjem vsake toliko sploh še zaide na moj blog, sporočim, da še diham, sem zdrava, sitna in brez idej. In sporočam, da je predstavitev diplome bila super, trenutno pa sem v pričakovanju še diplomskega izpita. Tako da je s čestitkam potrebno še malo počakat, pesti pa naj bodo v pripravljenosti na močno stiskanje. 

 

 

V upanju na čimprejšnjo inspiracijo vas lepo pozdravlja Glista!

 

PS1. Po vsej odsotnosti se še vedno spomnim gesla za dostop do Bloggerja. Uau! (spreglejmo dejstvo, da je moje geslo povsod isto :)

 

PS2. Imam HUDO dilemo. Kaj naj si dekletce kot jaz zaželi iz Londona?!

 

PS3. Tole je odličen dokaz. Po enem mesecu uspem skupaj sestavit tole?!

NN ...

Glede na to, da imam o blogih predvsem zaradi velike količine teoretičnega znanja določeno stališče, ki ga  je praktično nemogoče spremeniti, sem še vedno mnenja, da je pri blogu bistveno to, da je to stvar posameznika in lahko z njim počne kar hoče. Kar pomeni, da ga lahko zaklene ali odklene, dovoli ali onemogoči komentarje, na njem razkazuje svojo sobo, posteljo, spodnje perilo, sebe, svoje domače živali in otroke, ali pa skriva svojo identiteto do skrajnosti - po želji. Blogi drugih niso moja stvar niti stvar nobenega izmed bralcev in/ali komentatorjev, temveč zgolj avtorja samega.

In zakaj sploh pišem o tem? K razmišljanju o tem me je spodbudilo vprašanje, zakaj sem začela z blogom in nedavni dogodek. Če sem popolnoma iskrena, je bil namen mojega bloga ta, da bo namenjen raznovrstnim stvarem (zato ime Stuff.), ki se mi bodo zdele pač ... kul. Pa naj bodo to neki widgeti, obleke, pesmi, karkoli. Toda izkazalo se je, da ni ostalo le pri tem. Sčasoma sem v vedno večji delež objav začela vpletati sebe, stvari, ki so se mi zgodile, o katerih sem imela tako kritično mnenje, da se mi je zdelo smiselno to spravit na blog. In kljub temu sem želela ostati anonimna. Zato tu ni bilo mojega imena,  mojih slik, niti tega, kaj študiram nisem nikjer izpostavila. Nisem omenjala kraja, kjer živim, svojo družino le izjemoma. Sprva so le tri moji bližnji vedeli za moj blog. Stvari so se počasi začele spreminjat, malo zaradi mene, malo zaradi vpliva drugih.  Nekako sem se sprijaznila s tem, da bo počasi vedno več ljudi vedelo, kdo je ta Glista, kako zgleda, kaj počne v resničnem življenju. Potem sem začela uporabljat Twitter, namenjen mikrobloganju, kjer vse objavljam pod svojim pravim imenom. Sprašujem se, kje je razlika, kaj je tam drugače in zakaj tam ne objavim linka do svojega bloga.

Muči me predvsem to, da bi moj blog brale osebe, ki me poznajo. Pa čeprav za svojimi besedami 100% stojim. Muči me to, da bi imela občutek, da ne morem napisati vsega, kar si želim. Pa čeprav o drugih pišem izredno malo. Najbolj pa me muči to, da ne vem, kako bi najboljšim prijateljicam po več kot letu dni bloganja povedala, da pišem blog. Kar me frustrira do te mere, da sem se na predstavitvi diplome radovedni študentki na vprašanje, ali tudi sama pišem blog, gladko zlagala z odločnim ne. Samo zato, ker so bile prisotne tudi prijateljice. In zato zaradi neskončne teže slabe vesti priznam:

Sram me je. Zelo.

Ich bin eine Berlinerin!

Opis berlinskega dela počitnic moram začeti že nekoliko prej, natančneje štiri dni pred načrtovanim odhodom, ko je bolj pridna polovica potovalnega dueta zaključila svojo študijsko pot (čestitke v komentarjih :). Kar je pomenilo praznovanje v petek, praznovanje v soboto in posledice v naslednjih dneh. Če me je v soboto zvečer malo pikalo v grlu, sem bila v nedeljo brez glasu, v ponedeljek pa me je za piko na i obiskala povišana telesna temperatura. V torek, na dan odhoda, se je veseli druščini pridružil še kašelj. Količin popitega čaja, sirupov, medenega žganja, timijanovega pripravka, lekadolov itd. nisem zmogla prešteti. Ampak ker je Glista vendarle trpežna živalca, je taka malenkost seveda ni odvrnila od načrtovanih počitnic.

In že smo brez kakršnihkoli ovir na cesti, kar je, kot bo sledilo iz opisa barcelonskega dela, pravi mali čudež, prispeli v Benetke, kjer nas je čakal prijeten sonček in malo manj prijetno čakanje na vzlet. Ampak se je splačalo, kajti vzlet iz letališča Marco Polo je že samo po sebi zanimivo doživetje - pogled iz zraka na Benetke je namreč fenomenalen! No, zgoraj opisane težave, predvsem borba proti nadležnim napadom kašlja, so preprečile, da bi za to imela tudi dokaze. Pristajanje na Schonefeldu v Berlinu pa je tudi posebna zadeva. Ne vem, nad katerim konkretnim mestom smo leteli, ampak če se ne bi jasno zavedala, kam letim, bi bila prepričana, da si ogledujem Beverly Hills. Krasno naselje simpatičnih hišk, kjer nobeni ni manjkal manjši bazen ... Kdo bi si mislil, da je to v Nemčji. Iskanje železniške postaje v okolici letališča je bilo ... zanimivo. No, mislim, da to, da se le-ta nahaja približno 50 metrov stran, pove dovolj. Iskanje hitrega vlaka je bila pa že druga zgodba. Ampak sreča je pokazala svojo stran in čez slabih 30 minut sva bila že pred hostlom. O hostlu Eastseven več ali manj pohvalne besede, kako tudi ne, saj sem za iskanje porabila kar nekaj dni. Lokacija v redu, postelja primerna, kopalnice zelo čiste, ponudba odlična. V sobi je manjkala le kakšna miza, saj vstavljanje kontaktnih leč na stolu med klečanjem ni najbolj udobno opravilo. Pa še razkrita skrivnost, zakaj hostel zaseda sedmo mesto na svetovni lestvici. Prijazno osebje ima sicer svoj čar, še večji vpliv pa ima nagovarjanje gostov, naj hostlu namenijo desetko, nasprotnem primeru naj se raje pogovorijo z osebjem in težave bodo poskušali rešiti še preden bi to lahko vplivalo na njihovo oceno.

soba v hostlu Eastseven

Omeniti moram še vreme, potem pa dovolj o tehničnih podrobnostih - šest dni in tri ure sonca - Berlin je bil torej Ljubljana brez megle. Pa še lepši del. Najbolj sončen dan je minil v znamenju obiskaa živalskega vrta. Čeprav prvo mesto med živalskimi vrtovi še vedno zaseda živalski vrt v Amsterdamu, berlinskemu pripada drugo mesto. Prevzel me je Bao-Bao, panda, ki je do nedavnega predstavljala glavno atrakcijo v živalskem vrtu.

Bao-Bao pri kosilu

Bao-Bao je bil car vse dokler se ni rodil Knut, polarni medved, ki je postal znan predvsem zato, ker ga je mati kmalu po rojstvu zavrgla, preživetje polarnih medvedov, rojenih v ujetništvu, pa je že samo po sebi kritično.

Knut ...

Knuta je tako po svoje okrilje vzel skrbnik Thomas Dörflein, ki je bil najbolj zaslužen za to, da je Knut preživel. Gospod Dörflein je baje celo spal poleg Knutove kletke, bil pa je tako navezan nanj (in obratno), da je vse skupaj že presegalo meje normalnega. Kljub vsemu je Dörflein postal v Nemčiji prava medijska zvezda, kar sva se na lastne oči prepričala tudi sama. Živalski vrt so v tistem času obiskali tudi otroci, ki so gospoda Dörfleina oblegali z željo po avtogramu. Le pet dni za tem, ko sva bila priča omenjenemu prizoru, je Knutov skrbnik zaradi srčnega infarkta umrl.

... in ostali medvedki

Kakšno atrakcijo predstavlja mali veliki Knut, pove tudi to, da so iz njegovega igranja s kosom debla (ki je bilo, priznam, prav simpatično) naredili pet minut dolgo novico dneva, v živalskem vrtu pa ima celo svojo stojnico s spominki. No, če so nemški otroci blazno simpatični, ko ugotovijo, da je Knut v resnici rumen in ne snežno bel, pa so malo starejši otroci nekaj čisto drugega. Berlin je, brez heca, mesto emotov. Glavni stil oblačenja, obnašanja in življenja je emovski, glavna trgovina pa H&M. Na ulici ima namreč vsaka druga oseba, mlajša od 50 let, v roki vrečko H&M. In celo trgovine, ki ponavadi niso založene z lobanjastimi vzorci in sivo črno rdečimi kockastimi šali, se v Berlinu nagibajo proti takemu stilu. No, odrasle osebe pa v Berlinu v izložbah pričaka taka moda :)

Mein Leben - mein Stil ali berlinska moda za odrasle (ne čudim se, zakaj se mladi odločijo za emo stil :)

Če gremo nekoliko nazaj v času, Berlin seveda najbolj zaznamuje berlinski zid. Za osvežitev spomina naj povem, da je Berlinski zid je stal med leti 1961 in 1989 in delil mesto na vzhodni in zahodni del.

potek berlinskega zidu

Zgodba mesta Berlin je grozna, predvsem ko se človek zave, da to ni potekalo pred 200 leti, ampak slabih 20 let nazaj, torej nedolgo tega. Ostanke berlinskega zidu je mogoče videti na številnih mestih, East side gallery pa predstavlja najdaljši ohranjen del, ki je v celoti porisan z grafiti.

"prijazen" del ostankov berlinskega zidu

Ločitev prebivalcev do tedaj enotnega mesta je povzročila številne poskuse prebegov, saj so bile na ta način ločene tudi družine. Ti včasih tudi neuspešni pobegi so bili res zanimivi, od poleta z balonom, do skrivanja v kovčkih in avtomobilih. Trabantih seveda, ki so še ena od nemških znamenitosti, ki se jo da voziti v živo ali pa le navidezno, v muzeju DDR.

Priljubljeni Trabiji

Tam se lahko usedeš v Trabija, ga prižgeš in že se voziš po ulicah Berlina. Ko smo že pri prometu, moram omeniti tudi Ampelmanna. Ampelmann je striček, ki kaže, kdaj greš lahko čez cesto in kdaj moraš počakati. Nič posebnega na prvi pogled, v resnici je pa zelo simpatična podoba, ki jo je ustvaril nemški psiholog (ena točka za nas!). Njegova teorija je bila, da se bodo ljudje bolje odzvali na prijazno podobo možakarja kot na brezosebne barvne luči. Ampelmann je tako postal zvezda (suvenirji s podobo Ampelmann-a so megahit), v nekaterih nemških mestih pa se baje pojavlja tudi Ampelfrau, ženska oblika možička s klobukom.

Rdeč in zelen Ampelmann

Kot je razvidno iz dosedanjega zapisa, me glavne berlinske atrakcije niso tako navdušile kot majhni, na prvi pogled neopazni detajli. Brandenburška vrata so lepa, a zgledajo, kot da so bila sezidana včeraj. Reichstag ima fascinantno kupolo, ki pa nekako ne paše na zgradbo iz predprejšnjega stoletja. Vrata boginje Ištar in kip boginje Nefertiti so must see.

Brandenburška vrata by night

Kaj pa Nemci? Vedno sem mislila, da so natančni, zadrti, konzervativni in dolgočasni. Očitno gre za stereotipna prepričanja, kajti so vse prej kot to. Prijazni, simpatični, z izrazitim smislom za humor, sproščeni in veseli. Kot primer navajam staro gospo, ki je vztrajno poslušala moje kašljanje, nato pa mi ponudila bombon, ki je dejansko pomagal. Berlin je v resnici moderno, napredno, prijazno in varno mesto s številnimi novostmi, ki jih v omejenem slovenskem okolju pogrešam. Predsodki so se razblinili tudi ob hrani, ki je bila fenomenalna - naj omenim le njihove soup bar in bananino pivo, kebab je na primer v Berlinu 3x boljši kot pri nas, curry wurst pa je nepozaben. In zaključek? Komaj čakam, da se vrnem v mesto, kjer bi lahko živela in bi bila za to pripravljena prenašati tudi narodno zabavne zvoke ob napovedovanju železniške postaje. Sčasoma bi moj besedni zaklad verjetno obsegal kaj več, kot le besede Laufsteck, mit Joghurtsoße in Dankeschön.

spomin na žrtve holokavsta