I'm back (on track)!

Ne, nisem ostala v kampu. In ne, ne kupujem večjega šotora :) Ampak grem raje kar po vrsti, ker je bilo minule obdobje kar pestro.

1. Počitnice: Morje in kampiranje je bilo super. Čeprav sem se nameravala pred odhodom oglasit na blogu, mi ni uspelo, kajti na mojem telefončku se komentarje lahko le prebira, pisat jih pač ni mogoče. In nasvete sem večinoma upoštevala. Večinoma zato, ker se mi jarka okrog šotora res ni dalo kopat :) Ampak bi ga, če bi bila vremenska napoved drugačna. Tako pa je bilo vse dni supersončno. Na svetilko me je prijazno opozorila N., ampak je na koncu nenamerno ostala doma. In to je bila praktično edina stvar, ki je manjkala. Moram pa popljuvat Turbo maximus (pffffffuuuuuj!!), ker me je zaradi njega dva dni bolel vrat, o tem, da sem se vsako noč zbudila z ritjo na tleh (glavo pa približno pol metra višje), pa ne bom niti razlagala. Skratka, kampiranje še, vendar z lučko, novimi klini in brez Turbo maximusa. 2. Blogersko življenje: Vem, da tega nihče ne bo verjel, ampak vse poste tistih blogerjev, ki jih berem, sem tudi prebrala. Večinoma je bilo to kar v mojem Thunderbirdu, ker je bilo tako najhitreje (in zato tudi brez komentarjev z moje strani). Z gromozansko zamudo torej želim Bonny in N. vse najlepše za rojstni dan, verjamem, da tako pozno voščila še nista nikoli prejeli :) V prihodnjih dneh pa se bom počasi vrnila na stare tire in pametovala tudi drugje :D 3. Služba: Odkar sem prišla nazaj z "mini dopusta", delam kot nora. Spremembe se dogajajo na vseh nivojih, ljudje odhajajo, zato vsak drugi dan praznujemo. Kar posledično pomeni, da tisti, ki ostajamo (ali bolje prihajamo), do 12h intenzivno delamo med 12h in 15h zbiramo ideje za darila, po 15h pa pijemo. Pogodbo o zaposlitvi imam že na mizi in čaka le nše a moj podpis. Nekako skušam to odložit za čim dlje časa. No, do jutri :) Lepo je bilo študentsko življenje, dokler je trajalo. 4. Fax: Diploma je oddana (tu je čas za pohvale in podobno). To sicer pomeni, da jo bom verjetno mogla še 84x popravljat, ampak glavno, da je večina dela opravljenega. In kamen odvaljen. 5. Dopust: Glavnina me še čaka. Sredi septembra letiva - iz Benetk v Berlin, iz Berlina v Barcelono in nato nazaj v Benetke. Načeloma se letenja ne bojim, ampak po vseh nesrečah v zadnjem tednu me že pošteno skrbi. Vse to pomeni, da bom na žalost zamudila koncert Coldplay-ev, imam pa to srečo, da bo v šestih dneh bivanja v Barci njihov nogometni klub igral tekmo doma. Če bo kdo videl osebo v zadnji vrsti stadiona, ki obsedeno maha v kamero, bom to jaz. 6. Družina: Po napornem vikendu, ko smo na počitnicah gostili mojo teto (ki se neznancem rada predstavlja kot moja starejša sestra, obnaša pa se kot precej mlajša sestra, ko mi na Facebooku pošilja otročja sporočila in se v prostem času pretvarja, da je Djula iz Tuzle) in njena dva otroka (dojenček, ki praktično ne joče, in njegov osem let starejši brat, ki je mnenja, da je "sol bela smrt"), je samota v ljubljanskem stanovanju pravo olajšanje ... In še enkrat več se je potrdilo moje predvidevanje, da sem glede na prejete gene precej normalno dekletce. 7. Prosti čas: a zgleda, da ga imam? :)

Tabornica Glista

Nekateri si morja ne predstavljajo drugače kot v kampu. Jaz pač ne. Mogoče bi kdo rekel, da sem fina princeska - še ne dolgo nazaj si namreč niti predstavljat nisem mogla, da bi si kopalnico delila z več kot 3 ljudmi (po silah razmer v študentskem domu). Ampak sčasoma sem pristala na trdnih tleh in ko sem za Miklavža dobila darilo, ki je vključevalo spanje v hotelu s skupno kopalnico, ni bilo več izbire. Spopasti se ali ostati doma. Jasno je, da sem preživela in da izkušnja še zdaleč ni bila tako grozna. Celo tako nemoteče je bilo, da se je kasneje še kdaj ponovilo. Mogoče pa sem s tem premagala tudi odpor do kampov. Kajti še nikoli, častna Titova, nisem še spala v kampu. Niti v šotoru niti v prikolici. Weirdo? Yes, that's me.

Kot osnovnošolka k tabornikom nisem hodila. Vedno se mi je zdelo, da so tam samo deklice, ki so bolj podobne fantom. In vedno so imeli neke čudne načine sprejemanja novih članov. V spominu mi je ostalo, da je bilo treba pojesti surovo jajce. Yuck. Princeska se je temu raje izognila. Prav tako z družino nismo nikoli kampirali - hoteli ja, apartmaji ja, kampi nikoli. Enako s prijatelji in BF. Ladje, jadrnice, hoteli, bungalovi, kočice, vse, le kamp ne. Ampak zdaj je kocka pokazala na kamp. Pravzaprav sem bila pobudnica kampiranja sama, ker imam občutek, da je pri 24-ih res že skrajni čas, da preverim še edini nepoznan način bivanja na morju. Sedaj me šotor čaka na hodniku. Ne vem niti, kolikim osebam je namenjen, kaj šele to, kako se ga postavi. Imam tudi spalno vrečo in kopalke. S tem pa bom že nekako preživela. In seveda s tremi izkušenimi "taborniki" :) Upam le, da moja izkušnja ne bo podobna Bonny-jini - vse ostalo prenesem z nasmehom. Pa še to - nasvete sprejemam z največjim veseljem (grem šele v soboto) :P

Oooohhhh!

Ob pregledovanju neke spletne strani, so iz mojih ust prihajale samo nedoločne besede v stilu "iiiiiiii", "oooooo" in "uauuuu" ter nesporni izrazi navdušenja v obliki kriljenja z rokami ter izmeničnega odpiranja in zapiranja ust. Zdaj vem, kam bom v prihodnje hodila kupovat darila. Če pa koga slučajno zanima - čisto vse bi imela :) Pa da ne bom samo "govorila", še malo slikovnega materiala:

Etui za očala, ki sem ga dobila v dar iz Pariza. 12€.

Zvonec za kolo, ki si ga bom kupila takoj, ko v mesto pripeljem svojega starega Ponyja (če ga doma niso zabasali v smeti!). 12€.

Najdražja stvar v kolekciji. Ampak prelepa. 170€.

Če moram izbrat samo eno stvar, izberem to uro. Oooohhhh!!"Samo"58€.

Najbolj simpatičen toaster na svetu. 49€.

Mogoče pa moj dežnik le ni najlepši :) 20€.

Da je pisana tudi kopalnica pa še fen. 38€.

Žepu bolj prijazno mini ogledalo. 10€.

In tako naprej ... Vsaka stvar je v 5 do 10 različnih vzrocih, na voljo pa so stvari za kuhinjo, vrt, domače živali, kozmetiko in celo nekaj nakita. Če so vam objavljenje stvari vsaj pol toliko všeč kot meni in če imate kako uro prostega časa, potem vse ostalo najdete tule - Pylones. Naj ne bo odveč ponovno opozorilo, da zna stran zasvojiti. Jaz se namreč nikakor ne morem odlepit od nje. In kar je najbolj kul - baje se vse to po novem lahko kupi v Nami!

Stand-up me je zasvojil

Včeraj zvečer sem neverjetno hitro dokončala objavo o praznovanju prvega rojstnega dne, ker se mi je mudilo na Trnfest. Čeprav nisem velika ljubiteljica kulturnih prireditev ali koncertov alternativnih skupin (sem spada vse, kar je meni neznano :), me včeraj ni bilo težko prepričat, da se odvlečem v Trnovo. Na sporedu je bil namreč stand-up, in to s Perico, Tinom in Vidom. Spomnila sem se Bonny, ki jih je opevala v svojih postih in si rekla, da tega ne smem zamuditi.

In bilo je super. Vzpenjanje na konice prstov mi sicer ni pomagalo, da bi videla na oder, zato pa sem si, čeprav smo bili nemogoče natlačeni, z izkušenim komolčenjem izborila toliko prostora, da sem na trenutke celo vdihnila svež zrak. Od smejanja me je na koncu bolel trebuh, tako da obisk iz srca priporočam. Prva priložnost bo že naslednji vikend, ko bo na Ljubljanskem gradu Panč - Festival stand up komedije. Meni osebno pa je zelo zanimivo tudi to, kako na nastope gledajo sami izvajalci. Nekaj o tem, si lahko preberete na blogu, ki ga piše Perica - pogled z druge strani dogajanja. Nujno pa moram omenit še to, da novo fizuro preklinjam iz dna duše. Danes sem si ponovno poskušala uredit naglavno okrasje, ker sem prav v ta namen kupila novo krtačo. Toda razporeditev okrogla krtača v levi roki in prižgan fen v desni se pri meni ne obnese. Že pri prvem potegu s krtačo mi je uspelo lase tako zavozlati, da krtače nisem več mogla odstranit z las. Najprej seveda nisem paničarila, po desetih minutah cufanja in bolečin v rokah pa me je začelo že malo skrbet. Kaj pa zdaj? Prva ideja - stric google, ki mora poznati odgovore na vsa vprašanja. Dobim celo en zadetek na strani www.smrklja.si (že to je dovolj zgovorno :). Vsa vesela (da osvežim spomin - s krtačo v glavi!) se lotim branja. ... hotela uredit frizuro ... bla bla bla ... krtača ... bla bla ... se mi zamota med lase ... ne gre ven ... pokličem mamo ... bla bla ... krtača ne gre ven ... ostrižemo lase ... hm, sem prav prebrala?! Ostrižemo lase? No fuckin' way! V tem trenutku mi že pošteno zakuha. Najprej sporočim kolegici, da bom na kavo zamudila, nato pa se lotim - las po las. 30 minut!! Zaključek: izredno boleče lasišče, lijak, poln las, krtača (polna las) v smeteh. Jaz pa na kavo, zabavat kolegico s svojimi prigodami. Očitno frizerka ne bom nikoli :)

Praznujem prvi rojstni dan

Oziroma ga praznuje moj blog. In čeprav me prsti močno srbijo, da bi objavila čisto nekaj drugega, bo današnji post namenjen obletnici. Čestitke, dragi Stuff.! Pa poglejmo, kaj vse se je nabralo v tem letu. Prva objava je bila, milo rečeno, bedna. Ampak vsak začetek je težak. In takrat pravzaprav niti sama nisem vedela, o čem bi na tem prostoru tekla beseda. Tudi zato so prevladovale slike. Nadaljevalo se je z objavo, pri kateri se pojavi prvi komentar, ki sicer časovno ni bil prvi (oh, kompliciram!), ampak kasneje sledi prvi zaresen komentar od enega najbolj popularnih blogerjev, juhu!! :) Takrat še vedela nisem, da se na komentar spodobi odgovorit. Po dokazih sodeč sem za to ugotovitev potrebovala 11 (!!) dni. In objave so se počasi počasi začele boljšat ... Sledilo je negodovanje nad ljubljanskimi srednješolci (prvič), kar je povzročilo, da je blog nekoliko oživel. Iz negodovanja nad ljubljanskimi srednješolkami (drugič) pa je nastal cel prototip povprečne srednješolke. No, zdaj šele vidim, da sem nekaj pomembnega izpustila - predvajanje butaste glasbe na ves glas na polnem avtobusu/vlaku je zaščitni znak PLS!!! V nekem obdobju sem na blog pisala večinoma samo takrat, ko me je nekaj hudo spravilo iz tira. Recimo roke, ki jih nisem mogla več premikat (to mora biti nekje dokumentirano, ker maščevanje še sledi :), a jih nihče ni hotel zamenjat z mano. Ali pa malo melanholije in jokanje s pomočjo Kurta, kar je definitivno pomagalo. In seveda napadi besa nad wannabe prijaznimi & ustrežljivimi prodajalkami - žabe so še vedno v omari, nikoli nošene. Kdor jih želi, naj se oglasi v komentarjih (so bordo barve, znamke Polzela, št. 3 :). Da pa energijo spremenimo v pozitivno, še kaj bolj zabavnega, na primer evforični trenutki ob podaljšanju absolventa (fino je bilo!!), s čimer sem se še za nekaj časa izognila temu (me pa čaka v zelo bližnji prihodnosti). Za intermezzo malo glasbene podlage (na You tube-u, ker tale tu ne deluje več :(), ki zagotovo izvabi nasmešek na ustnice (še enkrat opozorilo - odsvetujem prepogosto poslušanje komada, ker se zna zgoditi, da si ga boste nevede prepevali v neprimernem okolju - za dokaze, nasvete in ostale informacije vprašajte Lauro :) Vmes so se dogajale tudi ekskluzivno senzacionalne zadeve, ko sem se, priznam, smejala še cel teden. Do solz. Predvsem na naslednji del:

teoo pravi ...

ajoj:D

Bonny pravi ...

OMG, Teoo, živjo! :blush:

LOOOOL! Pa še spomini na ene najboljših žurov v tem obdobju. Decembrski party month je pustil posledice predvsem drugi dan (najhujšega mačka ever pač ni mogoče pozabit), junijski geek party pa je bil prav tako dogodek presežkov, ki si je zaslužil svojo objavo. Naj omenim, da smo se na blogu tudi razkazovali. Zaradi nesojenih novih čeveljcev sprva stare balerinke, kasneje pa še mozaično podobo same Gliste. In če zaključimo s presežki - objava, ki ima največ komentarjev, je v bistvu žalostna, ker se nanaša na moje neobvladovanje časovnih omejitev in se grda navada od takrat ni spremenila niti za milimeter (prav danes sem plačala oba računa za telefon - junijski & julijski - naenkrat :) Podobno velja za podedovane gospodinjske lastnosti. Ah ... škoda besed. Pa še pomemben podatek - v tem času sem v živo spoznala dve super mega kul blogerki, Katjo & Bonny, na FB pa imam od danes naprej novo prijateljico Carmen. Vsi ostali pa ste me neštetokrat nasmejali in ne dvomim v to, da bom prej ali slej spoznala vse. Pa naj kdo reče, da blog ni kul?!

Oblačila slovenske olimpijske reprezentance

V mrzlici pred začetkom Olimpijskih iger 2008 se za pravo gospodično spodobi, da pokomentira vsaj oblačila športnikov, ki bodo v Pekingu zastopali našo deželico. Če povem čisto po resnici, se temu na vse kriplje upiram že dobra dva tedna, ampak OI že trkajo na vrata in misel na naše športnike mi ne da spati. Začelo se je s tem, ko sem na RTV-jevi strani brala novico o predstavitvi naše reprezentance in zagledala spodnjo fotografijo:

Moja prva misel je bila: "OMG, a je ta Iztok Čop slep?! Kaj za vraga pa se je oblekel?"

In naredila sem mu krivico, kajti naslednje fotografije so jasno pokazale, da so ta oblačila uradna oblačila slovenske olimpijske reprezentance. Oh jej. Ne, niso mi všeč. V resnici so mi ... grda. Zakaj? -- Svetleč suknjič - zdi se mi, da je bilo to moderno kakih 5 let nazaj. -- V izrez - ne prenašam ga. -- Svetleča majica - spominja na disco fever. -- Zlat svetleč napis na svetleči srebrni majici - bolijo me oči. Uradna razlaga: Svečana oblačila so že tradicionalno oblikovali in izdelali v Muri, ki za podobo slovenskih olimpijcev na igrah skrbi vrsto let. Predvsem Olimpijske igre so odlična priložnost, da modna znamka kot uradni opremljevalec olimpijske reprezentance predstavi nove modne smernice, ki se odsevajo v kolekcijah njenih blagovnih znamk. Celotna podoba, katere avtorica je modna oblikovalka Zvezdana Serec, je umirjena, njena zasnova je nova, modna, a obenem precej "casual". Tako tkanine kot tudi usnje so obdelane z leskom. Prehaja od srebrne proti obarvanim zlatim tonom, do sivih, zelenkasto zlatih in naravnih tonov. Ko sem kasneje zadevo še malo raziskovala, sem prišla do naslednjih zaključkov. 1. Obleke na manekenskih postavah in ob pravi svetlobi ne izgledajo več tako grozno. Dokaz: 2. Ženske obleke so očesu malenkost bolj prijazne kot moške. Dokaz: 3. To pa še ne pomeni, da kroj vrhunskim športnicam paše. Dokaz: 4. Ampak še slabše se godi vrhunskim športnikom. Dokaz: 5. O ostalih članih odprave (verjetno gospod na desni ni tekmovalec, ali pač?) je škoda izgubljati besede. Dokaz: 6. Celo Vasilij Žbogar zgleda ... hm ... prismojeno. Dokaz: 7. Očitno se z mano strinjajo tudi olimpijci. Dokaz: "Slovenski športniki, ki so jim oblačila namenjena, pa nad njimi niso najbolj navdušeni. Na predstavitvi slovenske olimpijske delegacije v ljubljanskem hotelu so se pritoževali predvsem nad barvami, ki naj ne bi bile razpoznavno slovenske, motilo pa jih je tudi to, da je ime Slovenije na oblačilih napisano premajhno." (vir: www.rtvslo.si) Za piko na i bo ista oblikovalska ekipa izdelala oblačila tudi za košarkarsko reprezentanco. Komaj čakam! Vir fotografij: www.rtvslo.si, www.olympic.si pa verjetno še kaj :)

Makeover!

Moja glava je dobila novo frizuro (vprašanja in komentarji na to temo so prepovedani :), moj blog pa novo preobleko. Prejšnja mi je bila zelo všeč, ampak tale ... tale pa trže gate! Vprašanja in komentarji na to temo so dovoljeni :) Stran v Internet Explorerju 6 zgleda nepravilno, zato vsi tisti, ki še uporabljate IE 6 - skrajni čas je, da greste v korak s časom in se ga znebite. Vse zahvale gredo k BF.

Pa še kratka omemba vikenda. V Strunjanu sem se na območju enregijskih (energetskih?) točk napolnila z energijo. Naj omenim le to, da so ostali kopalci na plaži verjetno mislili, da se mi je zmešalo, da sem se postopka že v osnovi lotila narobe in da v to sploh ne verjamem. Če je dejansko kaj delovalo, ne vem. Najbrž učinek ni razviden predvsem zato, ker tam ni na voljo nobene točke, ki bi se nanašala na pridnost, vztrajnost in delavnost. Torej, če ima kdo posebno energijo/žavbo/vaje/nasvet/karkoli, je zelo dobrodošel in ga sprejmem odprtih rok. V nasprotnem primeru se lotim študiranja Feng shuia - nekaj pač mora biti na tem svetu, da me spravi v akcijo.