Adijo!

Baje se spodobi, da se ob koncu leta naredi načrte za naslednje leto. Tega ne bom počela. Že zato, ker nočem delat nečesa, poleg tega se takih načrtov skoraj nikoli ne držim(o), predvsem pa tega ne bom počela zato, ker mislim, da je vsak dan priložnost za nov začetek in res ne vidim potrebe po tem, da bi čakala na 1. januar, da pričnem spreminjat določene stvari. Bom pa naredila osebni pregled leta 2008, zgolj zato, ker imam po eni strani občutek, da je bilo leto bedno, po drugi strani pa me objektivna dejstva skušajo prepričat v to, da vseeno ni bilo tako zelo ... slabo.

1. Diplomirala sem. Tega nimam za nek dosežek, ker ... v bistvu nikoli nisem dvomila, da bom. Je pa zadeva, ki me je morila in pritiskala veliko večino leta, dokler ni končno nekega lepega dne (ok, dan ni bil najlepši, ker je bilo mraz za umret) prišel konec. In čeprav sem bila še nekaj dni po tem pripravljena stavit karkoli, da me katerikoli faks ne vidi nikdar več, me vedno bolj mika misel, da bi se izobraževala dalje. Toliko o zarečenem kruhu. No, še vedno pa trdno stojim za tem, da se bom Filofaxa izogibala v velikem krogu.

2. Dobila sem svojo prvo službo. In prvo plačo. Kar ni nekaj, na kar sem ponosna, predvsem zato, ker nisem zadovoljna. Ne s službo, ne s plačo. Za kar sem si pa čisto sama kriva in se zato posledično ne smem pritoževati. Kljub temu sem ujela zadnje trenutke in sem ponosna lastnica delovne knjižice, ki jo s četrtkom namreč ukinjajo. Juhu! To je v zameno za to, da so leto pred tem, ko bi postala pionirček, le-te ukinili.

3. Malo sem štela in ugotovila, da sem bila letos samo v 5 tujih državah. Kar vključuje tudi šoping obiske v Italiji in Avstriji ter 4 dni kopanja na hrvaških otokih. In samo v eni državi sem bila prvič. Slabo, zelo slabo. Za naslednje leto načrtujem spremembe na tem področju.

4. Tudi žurk je bilo letos bistveno manj kot prejšnja leta (staram se zelo očitno), so bile pa te zato toliko bolj kvalitetne.

5. Imam Wii!

6. V kinu sem bila samo enkrat - gledala sem Batmana. Čeprav sem letos pogledala kar precej filmov. Ni mi pa uspelo uresničit načrta, da pred Oskarji pogledam glavne favorite ... Meet Dave je najslabši film vseh časov.

7. Še vedno nimam nobenih čevljev s peto. Imam pa zato veliko kril. In celo eno oblekico. Imagine that!

8. Imam dva bloga. Ki ju zanemarjam :)

9. Spoznala sem kar lepo število blogerjev, no, predvsem blogerk. Zelo uspešno leto torej!

10. Napisala sem en sam samcat članek, ki pa je postal najbolj bran članek meseca. Yup, I'm proud.

11. Na živce mi gre vedno več ljudi in pri njih me motijo predvsem lastnosti, ki jih opažam na sebi.

12. Kot na primer to, da uporabljam vedno več angleških izrazov. In to ne samo pri pisanju, ampak tudi ko govorim. Sovražim to.

13. Menjala sem tri frizure - od čelade, do paža in frizure v nedifiniranem stanju. Menjala tudi nekaj odtenkov rjave barve.

14. Smučala nikoli. Rolala nikoli. Tekla pa. Nekajkrat. Lahko bi večkrat, ampak imam plemenit izgovor.

15. Moje zdravstveno stanje je tako-tako. Ko sem po mnogo letih iz zdravniškega pregleda prišla brez ugotovljenih težav z ledvicami, sem dobila napotnico za kardiologa. Hm.

16. Odpravljene težave z ledvicami so verjetno posledica tega, da spijem približno 28x več tekočine kot leto nazaj. Približno 2 litra vode na dan. Res sem pridna.

17. Nimam nobene nove domače živali, sem pa zato uspešno vzgojila orhidejo, ki ima novo steblo, dva cveta in štiri popke.

18. To je pa res dosežek :)

19. Na žalost sem obsedena sem s FB :(

20. Preselila sem (sva) se. V sosednjo ulico, iz četrtega štuka v prvega. Le kako, da zdaj nikoli ne pozabim, dežnika, mesečne, denarnice ...???

Upam, da bo 2009 še lepše in še boljše. Še bolj produktivno, ustvarjalno in zabavno, polno dogodivščin, simpatičnih zapletov in srečnih razpletov. Vsem želim, da bi na Silvestrovo uživali in da se 1. januarja ne bi zbudili z glavobolom in luknjami v spominu. Da bi še naprej pridno pisali svoje bloge in brali tuje, pridno komentirali in konstruktivno kritizirali. Želim vam (in sebi) ljubezni, sladkarij, zdravja, daril, sreče, znanja, denarja, presenečenj in upam, da boste tudi naslednje leto z mano. Vi se mene zagotovo ne boste kar tako znebili! Srečno!***

Ena luštna stvar ...

... se najde tukaj. Mr. Picassohead nam omogoča, da s pomočjo vnaprej pripravljenih delov sestavimo kubistični portret. Moj izgleda takole:

Priznam, da je videt, da sem se skozi Picassov muzej prehitro sprehodila. In da mi manjka talenta :) Grem nazaj trenirat in čakat na linke do vaših portretov v komentarjih ...

Nedeljski počitek. Za oči ...

... ali zakaj morajo tudi punce spremljat zimske športe.

Benjamin Raich

Erik Guay

Felix Neureuther

Nikolay Kruglov

Michael Roesch Bjørn Einar Romøren Sigi Grabner

Še kak predlog?

Magičnih sedem

J. me je izbrala, da napišem sedem ... hm, morala sem it še enkrat pogledat, kaj pravzaprav moram napisat ... torej sedem resnic o sebi. Resnic? Vse, kar na tem blogu piše o meni, je resnica. Mogoče je ta resnica včasih prikazana iz drugačnega zornega kota, mogoče včasih nekoliko olepšana in subjektivna, a je moja resnica. Tako kot bo naslednjih sedem:

1. Lahko pojem ogromne količine določene hrane, kot so na primer razne sladkarije, kalamari, kaneloni, tatarski biftek, minutarji (grem stavit, da nihče ne ve, kaj je to :) češnje in pršut. Pojem toliko, da mi je slabo še cel dan. Stvari so šle v tolikšne razsežnosti, da se o meni širijo legende. Na primer zgodba o tem, kako so nekoč starši mojega BF odšli na smučanje in doma v kuhinji pustili pršut. Cel pršut. Ko so se čez tri dni vrnili, je od pršuta ostala skoraj samo še kost. Ah ja, Glista je bila na počitnicah! (Priznam, tri dni sem živela od pršuta :P)
2. Nastopam iz ozadja - to je moja vloga. Nikoli nisem izstopala, ko ni bilo potrebno, a znam presenetiti. Ko večina že pozabi name, zablestim in pobiram medalje. Nisem perfekcionist, daleč od tega, vem pa, kaj moram storiti, da uspem.
3. Na FB sem obsedena z igro Geo Challenge. In to samo zato, ker me en izmed prijateljev konstantno premaguje. Ne prenesem, da je kdo pred mano - a to pomeni, da sem tekmovalna? Igram se lahko 3 ure skupaj, dokler ga ne premagam in nato igro toliko časa pustim pri miru, dokler me spet kdo ne premaga.
4. Sem resnično švoh. Ne vem, če se kdo spomni mojega jamranja zaradi bolečin v rokah, ko sem pomagala nositi ploščice v četrto nadstropje - jaz ga ne bom pozabila. Doma me kuža brez težave vleče v vse smeri, ker sem tako švoh. Sovražim, da ne morem odpret plastenke vode, ko sem žejna in kozarca višnjevega kompota, ko si zaželim višenj.
5. Ko me nekdo/nekaj močno razburi, mi od jeze v oči stopijo solze. Čeprav zgleda, da jočem od žalosti, je to posledica jeze. Ljudje pa me čudno pogledujejo, ko si brišem solze, ker mi bus odpelje pred nosom ali me zmoči dež.
6. Če bi se še enkrat rodila, bi si želela imeti posluh. In bi pela in pela in pela. Pojem kljub temu, le da me nihče noče (ne more :) poslušat. Če bi poleg posluha imela še prijeten in močan glas, bi si želela biti pevka. Prepričana sem, da bi obvladala, ker bi se znala vživeti.
7. Začela sem s pisanjem še enega bloga, ki je od Gliste Fashioniste popolnoma ločen. Vabljeni k branju in širjenju obzorij: www.ifeelpsychology.com še v začetnih povojih.

To je bilo sedem resnic o meni. Ker se spodobi, da določim sedem novih blogerjev, ki bodo morali pisati o sebi, sem se odločila za (upam, da kdo ni bil že določen): kravico Katko, Bimmergirl (welcome back), Sovico Oko, Chiaro (akcija!), Nastazijo, Petro in Saro in Br4instorm. Same punce. Če krog kdaj ponovno pride do mene, obljubim, da določim sedem fantov :) Opominjam se, kaj vse je potrebno dodati na seznam na desni in obenem pozivam tudi punce, ki imajo zaklenjen blog, naj napišejo sedem resnic o sebi :)

In najlepša v deželi je ...

Če sem lani (nov template je pokvaril vse postavitve :) pred dejanskim izborom za Miss sveta utegnila natančno "pregledat" vse kandidatke in izpostavit tudi tiste, ki so se mi zdele najmanj primerne, bom letos predstavila le moje favoritke (čeprav bi tudi nefavoritke brez težav izbrala). Ampak spletna stran izbora za Miss sveta mi sporoča, da je do izbora le še dobra ura, mene pa resnično zanima, če mi bo tudi tokrat uspelo in bo katera od meni ljubih tudi končna zmagovalka. Pa poglejmo moj izbor "finalistk". Letos je bogat.

miss Ukrajine

miss Srbije

miss Rusije

miss Trinidada in Tobaga miss Kitajske miss Izraela miss Brazilije miss Ekvadorja miss Namibije miss Mehike miss Španije miss Češke

Čisto jasno mi je, da je tak razplet nemogoč, ker bo v finalu zagotovo več afriških predstavnic, nikakor pa ne bo šlo brez miss ZDA. Ampak pustimo se presenetit ... PS. 7 nenavadnih lastnosti Gliste Fashioniste se ustvarja ...

Blišč in beda knjižnice

Knjižnica je, že od kar pomnim, en izmed meni ljubših krajev. V šolski knjižnici sem proti koncu osemletke že težko našla knjigo, ki je nisem prebrala, kartonček pa je bil poln že krepko pred koncem šolskega leta. Tudi kasneje sem v knjižnico pogosto zahajala in še vedno se mi zdi hecno, ko v knjigarni ob sprehodu mimo knjig s prstom kažem na knjige in govorim: "To sem že prebrala, ta mi ni bila všeč, tole sem tudi že prebrala, ta je super ..." Marsikdo me pri tem sumničavo pogleduje, češ, ženska, ne zmišljuj se. No, posledice tega mi niso všeč, ker se neprestano soočam z isto težavo - v knjižnici izgubim pol ure samo za to, da najdem knjigo, ki bi mi bila potencialno všeč. Da sem izbirčna, priznam. Ne maram vse tistih resničnih zgodb o živo zažganih modrookih puščavskih. Ne živce mi grejo razni dnevniki londonskih prostituk, blogi brazliskih prodajalk ljubezni, izpovedi manhattanskih prijateljic noči. Nočem brati o delu na plantažah, ribolovu na Grenlandiji, ljubezenskih romancah v 16. stoletju. Ne prenesem japonskih, kitajskih, kakršnihkoli nenavadnih imen, ker že na tretji strani ne ločim med glavnim junakom, njegovo ženo, sinom, najboljšim prijateljem in ljubico. Obožujem kriminalke, a sovražim, ko že na 23. strani vem, kdo je bad guy, kdo je kriv in kdo nedolžen. In s težavo berem slovenske avtorje, tudi tiste najbolj prodajane in izposojane.

Tako sem danes knjižnico zapustila z dvema knjigama o klekljanju (jasno, ne zame!) in dvema knjigama Jamesa Pattersona (ker druge izbire ni bilo). Ne, ne mislim, da so dobre, ker je bilo vseh 11 do sedaj prebranih napisanih po istem kopitu, z brezmadežnim glavnim junakom, ki bolj nerealen ne bi mogel biti - vsaki resnični osebi bi se ob enem samem dogodku iz njegovega življenja milo rečeno odpeljalo. On se strelja, beži, skriva, ugrabljajo mu nosečo ženo, mamo, otroke, njegova ljubica je morilka, njegov šef je serijski morilec, vsi okrog njega so zlobni, on je popoln. Hm, sounds like James Bond (ob katerem sem včeraj, btw, sladko zaspala), le da je slog pisanja tak, da povleče. Ker jaz knjige običajno berem na mah. Brez prestanka, brez spanja. In tako bo tudi s tema dvema. Ob čakanju na izposojo pa presenečenje - nepopisna gneča in vrsta brez konca. Zakaj le? Ker je bil očitno danes dan kulture/knjižnice/branja/pozabila sem česa in je bil vpis v knjižnico zastonj. In ob vsem čakanju mi je po glavi hodila samo ena misel - a so vsi ti osebki so čakali 3. december, da jim ne bo potrebno dati 10 evrov (ali še manj) za vpisnino?! Ljudje, knjižnica je! Izobraževanje, razgledanost, kultura, zabava, knjige, stripi, filmi, revije ... za pičlih 10 evrov na leto, ki jih je očitno škoda. A se samo meni to zdi žalostno?!