Stuff.

Moj kritičen in pristranski pogled na Emo 2009

2009-01-29T20:55:00.001+01:00

Kdor me malo bolje pozna, ve, da do Eme gojim posebna nagnjenja. Mogoče bi kdo celo rekel, da sem čisto malo obsedena. No, mislim, da do sedaj nisem zamudila nobenega izbora, tudi nobenega predizbora (čeprav so bili nekega davnega leta celo štirje!), pogosto izbor gledam tudi dvakrat. Pač še ponovitev, za vsak slučaj, če sem kaj izpustila :) Tudi Eurosonga verjetno nisem še zamdudila. Letos pa je usoda hotela, da Eme ne bom mogla spremljati. In ne bom zamudila le predizobra, temveč tudi glavni večer. Zato je vsakomur jasno, da sem si ta izlet na Dunaj očitno res močno želela, da sem pripravljena zanj žrtvovati Emo. No, hvala bogu so tokrat pesmi predstavljene vnaprej, tako da lahko vsaj glasbeni del kritično ocenim, kar se nastopa in vizualnega dela tiče (ni ga lepšega kot kritizirat obleke!!) pa po ogledu ponovitve :)

Kratke posnetke vseh komadov si lahko ogledate na RTV-jevi spletni strani, kjer so se po nekaj dnevnem odtsranjevanju videov z You tube-a končno vdali in posnetke spravili na svojo stran.

Za tiste, ki Eme ne spremljate tako obsedeno kot jaz, prilagam seznam sodelujočih s kratkim izrazito subjektivnim komentarjem (nisem se mogla upreti).

Nexys - Vsaj za en dan (Moje glasbeno poznavalstvo skipi že pri prvi skupini. Pojma nimam, kdo so in kaj so. Pesmica prebavljiva, a neizstopajoča.)
Petra Slapar - Mystery (Štanc štanc štanc, mešanica Rebeke Dremelj in Eve Černe.)
Lea Sirk - Znamenje iz sanj (Še vedno mislim, da je absolutno bolj ušesu in očesu prijazna kot Eva Černe, ki jo je premagala v finalu Mariovih supertalentov. Ampak s "sploh-ne-gre-v-uho" komadi žal ne bo daleč prišla).
Brigita Šuler - Druga liga (Blond različica Rebeke, zagotovo bo v finalu, ker je menda izredno priljubljena. Prosim, prosim, naj ne zmaga!)
Slavko Ivančič in Ne me jugat - Kaj me briga (Slavko po mojem mnenju poseben. In všeč mi je, ko reče "pupa". Me like it :)
Gianni Rijavec - Gloria (Daleč najslabši komad. Ever. Upam, da mi ga nikoli več ne bo treba slišat.)
Aynee - Zdaj vem (Bleda in neizrazita.)
Krema - Ob meni si (Če bi ta isti komad pel kdo drug, bi bili veliko bolj uspešni. Tako pa so premalo znani s premalo izstopajočo pesmijo.)
Quartissimo - Love symphony (Slabša verzija Rožmarink, ki so poleg dobrega komada tudi dobro izgledale. Nekako mi manjka ženski glas. So pa dovolj drugačni, da jim finale ne uide.)
Tadeja Molan in Retrobeat - Sanje (Zeeeeh.)
Bjonde - Blond power (Premalo stereotipne, da bi bile zabavne. Poleg tega nekvalitetna izvedba, z zanašanjem na hecno besedilo v slovenščini pa ne bo šlo. Skratka obup.)
Karmen Stavec - A si želiš (Presenetila. Ne morem mimo stila, ki je na srečo svetlobna leta stran od dekoltirane roza Barbie-like oblekice.)
Nuška Drašček - Kako lepo (No-go. Ni mi všeč besedilo in čeprav imam Nuško sicer čisto rada, mi tokrat ni všeč niti izvedba.)
Mitja - Mission (V svojem stilu, ki mi je bil včasih bistveno bolj všeč. Dolgočasno.)

In še velecenjeni povabljeni finalisti:

Čuki - Mal' naprej pa mal' nazaj (Oh joj! Začne se kot Zanzibar, nadaljuje pa kot Pancertanc. Zaključek Katastrofalen. Jožetu bi morali prepovedati petje, ker ima čisto preveč annoying glas.)
Omar Naber - I still carry on (Na začetku je bil Omar moj favorit. Rada imam vse njegove komade, dokler ne začne z "aaa-aaa-aaa". Pričakovala bi ali zelo rockerski komad ali pa izrazito balado. To nekje vmes me ne prepriča.)
Eva Černe - Vse (Ne glede na to, katero pesem poje, meni se vse sliši isto. Zeeeelo me živcira.)
Alya in Rudi - Zadnji dan (Kupim! Vem, pristranska sem do konca, ker je Rudi pač aaaaaa!, Alya pa iiiiiii!. Komad čisto v Plestenjakovem stilu, a sta izvajalca dovolj karizmatična, da deluje.)
Samuel Lucas - Vse bi dal zate (Bistveno preveč trpi. Spominja me na Californio, Vilija Resnika in Mirana Rudana v enem. Mislim, da to pove vse.)
Langa in Manca Špik - Zaigraj muzikant (Začetek isti kot Zbudi se Tanje Ribič. Mance žal ne prenašam, Langa mi niso niti malo všeč. Osladno, patetično in preračunljivo, bruh!)

S kritiko res nisem skoparila, kar je za nekoga, ki nima nobene glasbene izobrazbe, nepošteno. Sploh če zagovarjam rek, da le čevlje sodi naj kopitar. A vsaj priznam, da je to moja subjektivno mnenje. In tokrat sem si res privoščila. Pa še napoved za finale (definitivno ne moja izbira :): Petra Slapar, Brigita Šuler, Quartissimo in Karmen Stavec brez dvoma. Poleg njih stavim na Kremo, Slavkota, Nuško in Bjonde. Bomo videli, koliko sem zadela, ker se običajno kar konkretno zmotim. Moj okus pač ne sovpada z okusom glasujočih :)

Kaj pa finale? Običajno lanski favoriti naslednje leto ali zmagajo ali pa pogorijo na celi črti. Lani so praznih rok odšli Langa in Brigita, upam, da bo tako tudi letos. Če bo lovoriko odnesel kdorkoli razen Alye in Rudija, bom razočarana. Zelo. Pa ne samo zato, ker je Alya na srečo odrasla in fura vedno boljši stil (prehod iz roza na rdečo ter oblečena vsaj tretjina telesa), ker bi si zmago zaslužila že pred leti in ker sem do nje tako ali drugače pristranska, saj moja najljubša IT-podpora igra v njenem bendu. In tudi ne samo zato, ker je Rudi tako drugačen in simpatičen, ker je pri nastopu na Zvezde pojejo pel Mlakarjevo Štefano in ker so njegove priredbe istrskih pesmi neprecenljive. Ampak tudi zato, ker resnici na ljubo Jan še vedno piše sicer enostavne, a zapomnljive in poslušljive komade, in ker kljub obsedenosti s samim seboj na oder ni postavil sebe.

Za koga boste pa vi držali pesti?

Bodice.

2009-01-28T18:26:00.064+01:00

Joj! Glede na to, da letos pišem še bolj poredko kot lani (pa niti lani nisem bila noben zgled pridnosti), se bom iskreno začudila, če bo kdo še vztrajal in z namenom kliknil na moj blog. No, mogoče bo pa koga le zaneslo. Po naključju :) Ne morem se izgovarjat na to, da nimam časa, ker ga imam. Niti na to, da sem utrujena, ker resnici na ljubo recesija (najbolj osovražena beseda leta) že kaže svoj grd obraz. V resnici je večina mojega blogerskega časa namenjena tistemu drugemu blogu. Ko pa se že enkrat odločim, da bom tudi tule kaj napisala, me pa kdo prehiti in piše natanko o isti zadevi, kot bi pisala jaz. Pa naj bo o želji po zdravem življenju, nostalgiji po mladih letih, razprodajah, prvih gubah, Ikei, izgubljenih očalih, sovraštvu do osemurnega delovnika, raznih strahovih, zimskih radostih in podobno.

Da, da, preberem vse in še več.

Ampak o čem bi pa danes govorili?

Nekaj me je zbodlo. Tako močno, da moram o tem javno spregovoriti.

In sicer: komu je namenjen velikanski plakat Filozofske fakultete, ki oglašuje podelitev diplom svojim študentom?

A menijo, da bo 13-letni mulček za svoje lastno veselje prišel na ogled prireditve? Bo mogoče študentko medicine zanimala podelitev diplom prevajalcem? Bo mlada mamica svoja dva predšolska otroka namesto na lutkovno predstavo peljala v Cankarjev dom? Ali pa bo mogoče društvo upokojencev za svoje člane organiziralo izlet na prireditev, da bodo stari dedci cedili sline nad pomanjkljivo oblečenimi študentkami?

Noben pameten odgovor mi ne pade na misel. Mi je pa zato kristalno jasno, zakaj je cena vstopnice takšna, kot je. Oglaševanje, Neisha, pa verjetno bi se še kaj našlo. Seveda je nesmiselno pomisliti na to, da starši za prireditev ne bi plačali kakršnekoli cene. Prav tako bi tudi babica in dedek rada ponosno opazovala svojega vnuka, kako prejema diplomo. Zato nikomur ni težko odškrniti 15 evrov za vstopnico. Ampak hitro seštevanje nam pove - diplomantov je na prvi pogled najmanj 200. Če pri vsakem diplomantu vstopnico kupita dve osebi, znese to 400 vstopnic ali natančneje 6000 €. A se samo meni to zdi ... ogromno?

Še malo o praznikih ...

2009-01-07T18:59:00.005+01:00

... ki se zdijo oddaljeni celo večnost, pa čeprav je šele tretji delovni dan. Fuj in fej. Kljub temu da sem med prazniki delala (prostovoljno, saj drobtinice dopustniških dni šparam za kakšno potovanje), je bilo vzdušje že od sredine decembra naprej praznično. Tako da so zame prazniki trajali kar precej dlje. Zdaj pa se je treba postavit nazaj v stare tirnice. Vstajanje zgodaj zjutraj, nič več poležavanja na kavču, na dan ostane časa le za eno kavo, za ogled ene serije namesto treh filmov. Ampak prebili se bomo tudi skozi te depresivne dni ...
V bistvu pa ta objava skriva en globji pomen. Tekom praznikov sem prejela (kot vsi) precejšnje število voščil preko SMS sporočil in elektronske pošte, pri čemer definitvno zmaga Bubbles (hvala!!), ki v podobi Božička izvede vrhunsko špago :) Ampak le eno samcato voščilnico pa sem prejela po navadni pošti. No, priznam, da sem jo malo izsilila, pošiljatelju pa manjka še en korak do Sherlocka, saj sem mu morala napisati tudi naslov, ampak vseeno je bilo to eno veliko presenečenje. Hvala Bonny za voščilnico, ki je supermega lepa in seveda home-made (a lahko za drugo leto ukradem idejo?). Celo tako sem se je razveselila, da sem si prisegla, da bom naslednje leto tudi sama izdelala novoletne voščilnice in jih poslala po stari navadni pošti (naj me nekdo spomni na to enkrat novembra :). Doma namreč za to še vedno skrbi preostali ženski del družine, ki je za ta opravila definitivno bolj nadarjen.

Skratka, ob imenu Bonny se vedno spomnim na spodnjo pesmico, zato si jo pojte tudi vi :)

Jaz pa grem gledat moje nadaljevanke in zbirat moči za preživetje naslednji dveh delovnih dni.

PS. Prisežem, da bom znorela, če mi Blogger ne začne delat odstavkov TAKOJ ZDAJ!!!! A se samo meni to dogaja?

Adijo!

2008-12-29T10:36:00.017+01:00

Baje se spodobi, da se ob koncu leta naredi načrte za naslednje leto. Tega ne bom počela. Že zato, ker nočem delat nečesa, poleg tega se takih načrtov skoraj nikoli ne držim(o), predvsem pa tega ne bom počela zato, ker mislim, da je vsak dan priložnost za nov začetek in res ne vidim potrebe po tem, da bi čakala na 1. januar, da pričnem spreminjat določene stvari. Bom pa naredila osebni pregled leta 2008, zgolj zato, ker imam po eni strani občutek, da je bilo leto bedno, po drugi strani pa me objektivna dejstva skušajo prepričat v to, da vseeno ni bilo tako zelo ... slabo.

1. Diplomirala sem. Tega nimam za nek dosežek, ker ... v bistvu nikoli nisem dvomila, da bom. Je pa zadeva, ki me je morila in pritiskala veliko večino leta, dokler ni končno nekega lepega dne (ok, dan ni bil najlepši, ker je bilo mraz za umret) prišel konec. In čeprav sem bila še nekaj dni po tem pripravljena stavit karkoli, da me katerikoli faks ne vidi nikdar več, me vedno bolj mika misel, da bi se izobraževala dalje. Toliko o zarečenem kruhu. No, še vedno pa trdno stojim za tem, da se bom Filofaxa izogibala v velikem krogu.

2. Dobila sem svojo prvo službo. In prvo plačo. Kar ni nekaj, na kar sem ponosna, predvsem zato, ker nisem zadovoljna. Ne s službo, ne s plačo. Za kar sem si pa čisto sama kriva in se zato posledično ne smem pritoževati. Kljub temu sem ujela zadnje trenutke in sem ponosna lastnica delovne knjižice, ki jo s četrtkom namreč ukinjajo. Juhu! To je v zameno za to, da so leto pred tem, ko bi postala pionirček, le-te ukinili.

3. Malo sem štela in ugotovila, da sem bila letos samo v 5 tujih državah. Kar vključuje tudi šoping obiske v Italiji in Avstriji ter 4 dni kopanja na hrvaških otokih. In samo v eni državi sem bila prvič. Slabo, zelo slabo. Za naslednje leto načrtujem spremembe na tem področju.

4. Tudi žurk je bilo letos bistveno manj kot prejšnja leta (staram se zelo očitno), so bile pa te zato toliko bolj kvalitetne.

5. Imam Wii!

6. V kinu sem bila samo enkrat - gledala sem Batmana. Čeprav sem letos pogledala kar precej filmov. Ni mi pa uspelo uresničit načrta, da pred Oskarji pogledam glavne favorite ... Meet Dave je najslabši film vseh časov.

7. Še vedno nimam nobenih čevljev s peto. Imam pa zato veliko kril. In celo eno oblekico. Imagine that!

8. Imam dva bloga. Ki ju zanemarjam :)

9. Spoznala sem kar lepo število blogerjev, no, predvsem blogerk. Zelo uspešno leto torej!

10. Napisala sem en sam samcat članek, ki pa je postal najbolj bran članek meseca. Yup, I'm proud.

11. Na živce mi gre vedno več ljudi in pri njih me motijo predvsem lastnosti, ki jih opažam na sebi.

12. Kot na primer to, da uporabljam vedno več angleških izrazov. In to ne samo pri pisanju, ampak tudi ko govorim. Sovražim to.

13. Menjala sem tri frizure - od čelade, do paža in frizure v nedifiniranem stanju. Menjala tudi nekaj odtenkov rjave barve.

14. Smučala nikoli. Rolala nikoli. Tekla pa. Nekajkrat. Lahko bi večkrat, ampak imam plemenit izgovor.

15. Moje zdravstveno stanje je tako-tako. Ko sem po mnogo letih iz zdravniškega pregleda prišla brez ugotovljenih težav z ledvicami, sem dobila napotnico za kardiologa. Hm.

16. Odpravljene težave z ledvicami so verjetno posledica tega, da spijem približno 28x več tekočine kot leto nazaj. Približno 2 litra vode na dan. Res sem pridna.

17. Nimam nobene nove domače živali, sem pa zato uspešno vzgojila orhidejo, ki ima novo steblo, dva cveta in štiri popke.

18. To je pa res dosežek :)

19. Na žalost sem obsedena sem s FB :(

20. Preselila sem (sva) se. V sosednjo ulico, iz četrtega štuka v prvega. Le kako, da zdaj nikoli ne pozabim, dežnika, mesečne, denarnice ...???

Upam, da bo 2009 še lepše in še boljše. Še bolj produktivno, ustvarjalno in zabavno, polno dogodivščin, simpatičnih zapletov in srečnih razpletov. Vsem želim, da bi na Silvestrovo uživali in da se 1. januarja ne bi zbudili z glavobolom in luknjami v spominu. Da bi še naprej pridno pisali svoje bloge in brali tuje, pridno komentirali in konstruktivno kritizirali. Želim vam (in sebi) ljubezni, sladkarij, zdravja, daril, sreče, znanja, denarja, presenečenj in upam, da boste tudi naslednje leto z mano. Vi se mene zagotovo ne boste kar tako znebili! Srečno!***

Ena luštna stvar ...

2008-12-24T09:42:00.000+01:00

... se najde tukaj. Mr. Picassohead nam omogoča, da s pomočjo vnaprej pripravljenih delov sestavimo kubistični portret. Moj izgleda takole:

Priznam, da je videt, da sem se skozi Picassov muzej prehitro sprehodila. In da mi manjka talenta :) Grem nazaj trenirat in čakat na linke do vaših portretov v komentarjih ...

Nedeljski počitek. Za oči ...

2008-12-21T12:47:00.008+01:00

... ali zakaj morajo tudi punce spremljat zimske športe.

Benjamin Raich

Erik Guay

Felix Neureuther

Nikolay Kruglov

Michael Roesch Bjørn Einar Romøren Sigi Grabner

Še kak predlog?

Magičnih sedem

2008-12-15T22:10:00.002+01:00

J. me je izbrala, da napišem sedem ... hm, morala sem it še enkrat pogledat, kaj pravzaprav moram napisat ... torej sedem resnic o sebi. Resnic? Vse, kar na tem blogu piše o meni, je resnica. Mogoče je ta resnica včasih prikazana iz drugačnega zornega kota, mogoče včasih nekoliko olepšana in subjektivna, a je moja resnica. Tako kot bo naslednjih sedem:

Lahko pojem ogromne količine določene hrane, kot so na primer razne sladkarije, kalamari, kaneloni, tatarski biftek, minutarji (grem stavit, da nihče ne ve, kaj je to :) češnje in pršut. Pojem toliko, da mi je slabo še cel dan. Stvari so šle v tolikšne razsežnosti, da se o meni širijo legende. Na primer zgodba o tem, kako so nekoč starši mojega BF odšli na smučanje in doma v kuhinji pustili pršut. Cel pršut. Ko so se čez tri dni vrnili, je od pršuta ostala skoraj samo še kost. Ah ja, Glista je bila na počitnicah! (Priznam, tri dni sem živela od pršuta :P)
Nastopam iz ozadja - to je moja vloga. Nikoli nisem izstopala, ko ni bilo potrebno, a znam presenetiti. Ko večina že pozabi name, zablestim in pobiram medalje. Nisem perfekcionist, daleč od tega, vem pa, kaj moram storiti, da uspem.
Na FB sem obsedena z igro Geo Challenge. In to samo zato, ker me en izmed prijateljev konstantno premaguje. Ne prenesem, da je kdo pred mano - a to pomeni, da sem tekmovalna? Igram se lahko 3 ure skupaj, dokler ga ne premagam in nato igro toliko časa pustim pri miru, dokler me spet kdo ne premaga.
Sem resnično švoh. Ne vem, če se kdo spomni mojega jamranja zaradi bolečin v rokah, ko sem pomagala nositi ploščice v četrto nadstropje - jaz ga ne bom pozabila. Doma me kuža brez težave vleče v vse smeri, ker sem tako švoh. Sovražim, da ne morem odpret plastenke vode, ko sem žejna in kozarca višnjevega kompota, ko si zaželim višenj.
Ko me nekdo/nekaj močno razburi, mi od jeze v oči stopijo solze. Čeprav zgleda, da jočem od žalosti, je to posledica jeze. Ljudje pa me čudno pogledujejo, ko si brišem solze, ker mi bus odpelje pred nosom ali me zmoči dež.
Če bi se še enkrat rodila, bi si želela imeti posluh. In bi pela in pela in pela. Pojem kljub temu, le da me nihče noče (ne more :) poslušat. Če bi poleg posluha imela še prijeten in močan glas, bi si želela biti pevka. Prepričana sem, da bi obvladala, ker bi se znala vživeti.
Začela sem s pisanjem še enega bloga, ki je od Gliste Fashioniste popolnoma ločen. Vabljeni k branju in širjenju obzorij: www.ifeelpsychology.com še v začetnih povojih.

To je bilo sedem resnic o meni. Ker se spodobi, da določim sedem novih blogerjev, ki bodo morali pisati o sebi, sem se odločila za (upam, da kdo ni bil že določen): kravico Katko, Bimmergirl (welcome back), Sovico Oko, Chiaro (akcija!), Nastazijo, Petro in Saro in Br4instorm. Same punce. Če krog kdaj ponovno pride do mene, obljubim, da določim sedem fantov :) Opominjam se, kaj vse je potrebno dodati na seznam na desni in obenem pozivam tudi punce, ki imajo zaklenjen blog, naj napišejo sedem resnic o sebi :)

In najlepša v deželi je ...

2008-12-13T13:43:00.012+01:00

Če sem lani (nov template je pokvaril vse postavitve :) pred dejanskim izborom za Miss sveta utegnila natančno "pregledat" vse kandidatke in izpostavit tudi tiste, ki so se mi zdele najmanj primerne, bom letos predstavila le moje favoritke (čeprav bi tudi nefavoritke brez težav izbrala). Ampak spletna stran izbora za Miss sveta mi sporoča, da je do izbora le še dobra ura, mene pa resnično zanima, če mi bo tudi tokrat uspelo in bo katera od meni ljubih tudi končna zmagovalka. Pa poglejmo moj izbor "finalistk". Letos je bogat.

miss Ukrajine

miss Srbije

miss Rusije

miss Trinidada in Tobaga miss Kitajske miss Izraela miss Brazilije miss Ekvadorja miss Namibije miss Mehike miss Španije miss Češke

Čisto jasno mi je, da je tak razplet nemogoč, ker bo v finalu zagotovo več afriških predstavnic, nikakor pa ne bo šlo brez miss ZDA. Ampak pustimo se presenetit ... PS. 7 nenavadnih lastnosti Gliste Fashioniste se ustvarja ...

Blišč in beda knjižnice

2008-12-03T22:45:00.005+01:00

Knjižnica je, že od kar pomnim, en izmed meni ljubših krajev. V šolski knjižnici sem proti koncu osemletke že težko našla knjigo, ki je nisem prebrala, kartonček pa je bil poln že krepko pred koncem šolskega leta. Tudi kasneje sem v knjižnico pogosto zahajala in še vedno se mi zdi hecno, ko v knjigarni ob sprehodu mimo knjig s prstom kažem na knjige in govorim: "To sem že prebrala, ta mi ni bila všeč, tole sem tudi že prebrala, ta je super ..." Marsikdo me pri tem sumničavo pogleduje, češ, ženska, ne zmišljuj se. No, posledice tega mi niso všeč, ker se neprestano soočam z isto težavo - v knjižnici izgubim pol ure samo za to, da najdem knjigo, ki bi mi bila potencialno všeč. Da sem izbirčna, priznam. Ne maram vse tistih resničnih zgodb o živo zažganih modrookih puščavskih. Ne živce mi grejo razni dnevniki londonskih prostituk, blogi brazliskih prodajalk ljubezni, izpovedi manhattanskih prijateljic noči. Nočem brati o delu na plantažah, ribolovu na Grenlandiji, ljubezenskih romancah v 16. stoletju. Ne prenesem japonskih, kitajskih, kakršnihkoli nenavadnih imen, ker že na tretji strani ne ločim med glavnim junakom, njegovo ženo, sinom, najboljšim prijateljem in ljubico. Obožujem kriminalke, a sovražim, ko že na 23. strani vem, kdo je bad guy, kdo je kriv in kdo nedolžen. In s težavo berem slovenske avtorje, tudi tiste najbolj prodajane in izposojane.

Tako sem danes knjižnico zapustila z dvema knjigama o klekljanju (jasno, ne zame!) in dvema knjigama Jamesa Pattersona (ker druge izbire ni bilo). Ne, ne mislim, da so dobre, ker je bilo vseh 11 do sedaj prebranih napisanih po istem kopitu, z brezmadežnim glavnim junakom, ki bolj nerealen ne bi mogel biti - vsaki resnični osebi bi se ob enem samem dogodku iz njegovega življenja milo rečeno odpeljalo. On se strelja, beži, skriva, ugrabljajo mu nosečo ženo, mamo, otroke, njegova ljubica je morilka, njegov šef je serijski morilec, vsi okrog njega so zlobni, on je popoln. Hm, sounds like James Bond (ob katerem sem včeraj, btw, sladko zaspala), le da je slog pisanja tak, da povleče. Ker jaz knjige običajno berem na mah. Brez prestanka, brez spanja. In tako bo tudi s tema dvema. Ob čakanju na izposojo pa presenečenje - nepopisna gneča in vrsta brez konca. Zakaj le? Ker je bil očitno danes dan kulture/knjižnice/branja/pozabila sem česa in je bil vpis v knjižnico zastonj. In ob vsem čakanju mi je po glavi hodila samo ena misel - a so vsi ti osebki so čakali 3. december, da jim ne bo potrebno dati 10 evrov (ali še manj) za vpisnino?! Ljudje, knjižnica je! Izobraževanje, razgledanost, kultura, zabava, knjige, stripi, filmi, revije ... za pičlih 10 evrov na leto, ki jih je očitno škoda. A se samo meni to zdi žalostno?!

Barcelona - Like a jewel in the sun

2008-11-30T12:20:00.018+01:00

Oh, ja, Storyteller me prijazno opominja, da sem obljubila fotopis Barcelone. In ker obljube držim (izpolnim jih vedno, vprašanje je le kdaj :), sem si vzela čas, da sem pobrskala po spominu in fotografijah in zbrala barcelonske utrinke.

Barcelona

Najboljše, da začnem kar z odhodom iz Berlina, ki je bil ob 7.25. Zjutraj! Kar pomeni, da je bil alarm nastavljen nekje sredi noči, pred 5. uro. Ampak moji izračuni so se še enkrat več izkazali kot točni in na letališče sva prispela right on time. Očitno pa ima EasyJet (vsaj v Berlinu) nek čuden sistem, kjer ljudje ne glede na to, kam potujejo, čakajo v eni vrsti. Verjetno si lahko predstavljate dolžino te vrste. No, in ker v isti vrsti čakajo ljudje, katerih letalo vzleti ob različnih urah (od 7.00 do 10.00), seveda ne pridejo vsi na vrsto ob pravem času. V ta namen imajo deklico, ki se vsake toliko časa sprehodi mimo te vrste brez konca in kriči: »London, anyone for London?«. In ljudje, ki so namenjeni v London, preskočijo vrsto. Čez pet minut se ponovi ista zgodba: »Barcelona, anyone for Barcelona?« In ljudje spet preskočijo vrsto. Ta sistem mi še vedno ni jasen. Poleg tega je za EasyJet značilna še ena zanimiva zadeva. Če se vsi potniki check-in-ajo prej, tudi letalo vzleti prej. Kar se mi zdi super, pa čeprav sem morala zato vseh 4 dcl Burger King kave pustiti v košu. Itak je bila zanič.

Prvi vtis ob prihodu na letališče je bil: "OMG, kako so ti ljudje glasni?!" Ob prihodu v mesto pa: "OMG, koliko ljudi!" Ko prideš iz mirnega, čistega, vljudnega in prostornega Berlina v majhne, natlačene in kričeče ulice Barcelone, je to pravi mali šok. Iskanje hostla (v bistvu gre za penzion) je potekalo brez težav in dejstvo, da na spletni strani trikrat poudarijo, da je hostel v tretjem nadstropju brez dvigala, je zelo pomembno. Ker tretje nadstropje brez dvigala pomeni 84 stopnic. Vsak dan. Ampak lokacija v Barri Gòtic odtehta vse. Soba ne bi mogla biti manjša in človek težko verjame, da lahko v tako majhen prostor stlačijo francosko posteljo, omaro, mizo, stol, lijak, ogledalo, klimo, polico. In dva mega velika kovčka. Aja, in dve osebi :)

soba v Pensionu Mari-Luz

Barcelona me je že prvič, ko sem bila tam, navdušila. In tokrat me je navdušila ponovno. Za razliko od Berlina to nikakor ni mesto, v katerem bi želela živet. Preveč turistov, premajhne ulice, preveč smeti. So pa ljudje ... zanimivi. Ne morem jih drugače opisat, kot da rečem, da so sproščeni. In brez zadržkov. Domačini v Barceloni ne govorijo, ampak kričijo (v ta del bi se zlahka vklopila). In samo v Barceloni si lahko priča fantu, ki sredi belega dne deklici pod balkonom poje podoknico.

Gaudi je Barcelona in Barcelona je Gaudi. Ne moreš ga ne občudovati. Še posebej ko spoznaš zgodbo za vsako njegovo stvaritvijo. Kako je pri Sagradi Famili-i navdih jemal iz narave, kako je načrtoval vsako zadevo in delal poskuse, kako je največji pomeni je pripisoval svetlobi in zračenju in kako so tudi strehe postale funkcionale. Vse je zaobljeno in moderno, drugačno, inovativno, navdušil me je znova in znova.

Casa Batllo

Casa Mila

Oh, in shopping?! Desigual na vsakem koraku, vmes Zara, Bershka, Mango, Pull and bear, Womens secret, Camper ... Ampak sem se uspešno upirala in kupila samo jakno, majčko, žabe, nekaj spodnjega perila, knjige, uhane, ogrlico ... In nakupila bi lahko doooooosti več, če se ne bi bala teže kovčka.

In kaj me je še poleg shoppinga najbolj navdušilo? Če je bila hrana v Berlinu presenetljivo okusna, je bila v Barceloni pričakovano slastna. Tapasi imajo pretirano navite cene, so pa zanimivi, paella je must, sladice so vrhunske. In sangria!

tapasi (patatas bravas in spanish omlette) in sangria

Oh, in smoothie-ji! Smoothie za 5€ je bil nekaj najboljšega, kar sem kdaj koli pila/jedla, čeprav tudi tisti za 1€ niso bili slabi. Cene v Barceloni so kar visoke, na srečo je bila vsaj kava cenovno dostopna in primernega okusa. Ne smem pozabit omenit kosila v ribji restavraciji, ki je nekaj posebnega. Gre za gostilno, ki je locirana nasproti ribje tržnice. Kar pomeni, da tja pošljejo vse morske zadevščine, ki jih dopoldne tistega dne niso uspeli prodati. Ribe torej prodajajo "na kilo". Gospodu samo poveš, kaj bi rad, koliko tega bi rad in na kakšen način naj ti zadeve pripravi. Nato se usedeš za mizo in ko pokličejo tvojo številko, greš po pladenj in pojedina se lahko začne. Kalamari, tuna, sipa in mini hobotnice na žaru, njam! S tem dnem sem dokončno nehala verjeti v rek, da se ribe ne moreš najesti. Pa še kako se jo lahko! (oh, in babice pri sosednji mizi so pojedle tri pladnje!!)

jastog na tržnici (La Boqueria)

Nikakor ne morem mimo nogometne tekme, ki jo lahko na kratko opišem z eno besedo - UAU! Zavedam se, da sva imela neznansko srečo, da je v tistem tednu Barcelona tekmo igrala doma, in sicer proti klubu Real Betis, za katerega igra tudi naš Branko Ilić (kdo bi si mislil, da ima fant svojo spletno stran?!). No, Branko tekme ni opazoval niti s klopi. Tekma je bila vrhunska, čeprav sva jo gledala iz zadnje vrste. Stadion je namreč ogromen, sprejme okrog 90. tisoč ljudi, tokrat jih je bilo "samo" okrog 70. tisoč. In zraven naju pravi meltin' pot - mlada Američanka, ki si je tekmo ogledala sama, starejši francoski par, ki je komuniciral samo v francosščini, štirje Nemci v zrelih letih in angleška družina (oče in dva fanta), ki je zgledala kot da bi ušla s filma.

Camp Nou

Tekma je bila dramatična. Barcelona je vodila že z 2:0, nato so gostujoči izenačili na 2:2, proti koncu tekme pa je Barcelona zabila še zadnji gol za zmago s 3:2. Od petih golov so kar štirje padli na "naši strani". Pokoncu tekme se je stadion izpraznil v pičlih 2 minutah. Ne moreš verjet, da se lahko toliko ljudi tako hitro odstrani, sploh če imaš v mislih naš Plečnikov stadion ...

Na srečo sva bila v Barceloni ravno v času, ko je potekal največji festival Festes de la Merce. Zato se je v Barceloni dogajalo na veliko - vsak popoldne in večer, na vsakem malo večjem trgu neka prireditev, večinoma koncerti. Tokrat sem prvič v živo videla, kako se dela človeški stolp (nisem vedela, da je to tradicionalno katalonsko in da ima fantek, ki je čisto na vrhu, prav posebno ime) in moram priznati, da se mi je, ko so fantje popadali dol, za sekundo ustavilo srce. Fenomenalno!

human tower

Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da množica ob koncertih muva. Vsi, ampak dejansko VSI ljudje poplesavajo - stari, mladi, domačini, turisti. Enostavno padeš v to njihovo energijo, če bi znala, bi tudi pela z njimi.

A must-see so tudi magične fontane - Fonte magica. Pojma nimam, zakaj prvič tega nismo šli pogledat. Zadeva je ogromna, pisana, božanska. Vse skupaj traja kako uro, prve pol ure brez glasbe, nato ob spremljavi. Ne vem, kako bi to najbolj natančno opisala, da bi bilo jasno, zakaj se gre, ampak ko ugotovim kako, prilepim filmček, da bo bolj jasno.

Fonte Magica v sliki

In če vse ostalo izpustim, moram omenit samo še to, da sva po srečnem naključju naletela na MTV-jev koncert ob 50. letnici lizik Chupa Chups (če verjamete ali ne, ljudje pojejo celo ob reklami za liziko?!). Zagotovo niste vedeli, da so lizike Chupa Chups tako stare, da so iz Španije in da je njihov logotip oblikovaln na podlagi skice Salvadorja Dalija. Koncert je bil ob olimpijskem stadionu na hribu Montjuic, zastonj, povrh vsega pa so delili Chupa Chups lizike. Nabrala sva jih kar 53.

Chupa Chups is my lollypop!

In koncert? Odličen. Nastopajoči: neka španska pevka, katere ime sem pozabila takoj), Daniel Powter, Katy Perry in Rasmus. Midva pa v 10. vrsti, obkrožena s španskimi, ups, katalonskimi najstniki. Neprecenljivo.

Edino, kar je bilo v Barceloni malo manj navdušujoče, je bilo vreme. Ko dežuje, dežuje zares. Ampak to me ni odvrnilo od tega, da si v Barco želim spet in spet.

Uličice v dežju

The end.

2008-11-24T22:55:00.000+01:00

Končno! Ne vem, komu vse sem naročila, naj bo v četrtek ob 12h v mislih z mano, ampak očitno je pomagalo. Opisovanju stanja pred in ob dogodku se bom skušala izogniti, na kratko naj povem, da sem nekaj dni prej vstajala ob šestih, se učila pred odhodom v službo, ker sem se ob prihodu domov lahko le zvrnila v posteljo. Očitno je bilo tudi, da sem kar precej "ven" iz vsega učenja in predizpitne anksioznosti, ker tudi na samem izpitu nisem blestela. Ampak glavno, da je mimo in da se na faksu oglasim samo še takrat, ko grem po potrdilo o dokončanem študiju.

Bolj zabavno je bilo po koncu izpita. S pitjem, pitjem, pitjem, hranjenjem, pitjem, pitjem, hranjenjem in pitjem. V petek normalen delovni dan s totalno lenim večerom, v soboto pa shopping spree (glede na količino nakupljenih stvari bi si ta del zaslužil svojo objavo) in nato proti domu. Kjer so me pričakali tako, kot da je moja diploma na ravni pristanka na Luni. Nekako tako neobičajna :) In smo spet pili in pili in jedli in pili in jedli in spet pili in pili in jedli. Dokler se ni četrta steklenica šampanjca razlila po celi kuhinji, dokler se ni kuharica že v drugo lotila kremšnit in dokler ni moški del družine obležal na kavču. No, ženski del se je dalje zabaval tudi pri menjavanju rjuh. Sledilo je spanje in spet hranjenje. ki še kar traja in traja. Oh ja, naporno je bilo, ampak je bilo vredno - adijo, filofax!!

Kakšna nesreča ...

2008-11-15T09:04:00.000+01:00

... mora doleteti človeka, da ima na svojem diplomskem v komisiji profesorico, ki poučuje predmet z najtežjim izpitom?! V prvem roku sem na izpitu pogrnila. V drugem sicer naredila, vendar z nič kaj lepo oceno. Pri pregledovanju seminarske naloge pri njenem predmetu (kamor so me izžrebali, ker si pač nihče ni prostovoljno izbral njenega seminarja - le zakaj že?) pa je ta zelo-prijazna-NOT gospa vehementno prečrtovala stavke, ki so bili dobesedno prepisani iz njene sveže izdane knjige in jih popravljala. Gospa, ki se po preverjeno nevarnih filofaxovskih stopnicah sprehaja v petah, v katerih si ne bi upala stati niti na mestu, in ki na hodniku v kleti meni-nič-tebi-nič kadi. Molim k tistemu tam zgoraj, da gospa dobi nepričakovan neodložljiv opravek in na izpit pošlje svojo asistentko, ki kljub doktorski disertaciji ne razume osnovnih statističnih pojmov.* Molite pa tudi vi, dragi bralci, v četrtek je the day. Do takrat sem off-line ...

slika: Alisson studying in her room by ~alexsanlyra

*Priznam, da bi se pritoževala tudi, če bi dobila fosilnega profesorja statistike, pri katerem sem izpit naredila bolj po sreči kot ne, z zapiski, dolgimi 14 strani (kaj no, bila sem brucka :) in pri katerem bi me bilo neprestano strah, da ga ob mojih odgovorih zadane infarkt. Ali pa dekana, ki bi me ob odgovoru, da sem določeno statistično analizo uporabila pač zato, ker se bolj sklada z mojimi hipotezami, verjetno kar izpisal s faxa, poleg tega so moji super knjižni izpiski ostali pri neznano kateri sošolki. Ali pa katero izmed profesoric, ki so poučevale samo izbirne predmete, ki jih nisem izbrala, in jih zato niti ne ločim med sabo, kaj šele da bi vedela, kaj se moram učit. Ali pa profesorja, ki še sam ne ve, kaj uči in pri katerem sem vse njegove predmete preplonkala. In nikoli dobila desetke. Ali pa ... Hm, mogoče pa dobljeni osebki le niso tako zelo neugodni?! Grem se učit. Če sploh še vem, kako to gre ...

Oo-ou!!

2008-11-12T21:59:00.000+01:00

Samo toliko, da kakšnemu optimistu, ki z upanjem vsake toliko sploh še zaide na moj blog, sporočim, da še diham, sem zdrava, sitna in brez idej. In sporočam, da je predstavitev diplome bila super, trenutno pa sem v pričakovanju še diplomskega izpita. Tako da je s čestitkam potrebno še malo počakat, pesti pa naj bodo v pripravljenosti na močno stiskanje.

V upanju na čimprejšnjo inspiracijo vas lepo pozdravlja Glista!

PS1. Po vsej odsotnosti se še vedno spomnim gesla za dostop do Bloggerja. Uau! (spreglejmo dejstvo, da je moje geslo povsod isto :)

PS2. Imam HUDO dilemo. Kaj naj si dekletce kot jaz zaželi iz Londona?!

PS3. Tole je odličen dokaz. Po enem mesecu uspem skupaj sestavit tole?!

NN ...

2008-10-17T08:27:00.000+02:00

Glede na to, da imam o blogih predvsem zaradi velike količine teoretičnega znanja določeno stališče, ki ga je praktično nemogoče spremeniti, sem še vedno mnenja, da je pri blogu bistveno to, da je to stvar posameznika in lahko z njim počne kar hoče. Kar pomeni, da ga lahko zaklene ali odklene, dovoli ali onemogoči komentarje, na njem razkazuje svojo sobo, posteljo, spodnje perilo, sebe, svoje domače živali in otroke, ali pa skriva svojo identiteto do skrajnosti - po želji. Blogi drugih niso moja stvar niti stvar nobenega izmed bralcev in/ali komentatorjev, temveč zgolj avtorja samega.

In zakaj sploh pišem o tem? K razmišljanju o tem me je spodbudilo vprašanje, zakaj sem začela z blogom in nedavni dogodek. Če sem popolnoma iskrena, je bil namen mojega bloga ta, da bo namenjen raznovrstnim stvarem (zato ime Stuff.), ki se mi bodo zdele pač ... kul. Pa naj bodo to neki widgeti, obleke, pesmi, karkoli. Toda izkazalo se je, da ni ostalo le pri tem. Sčasoma sem v vedno večji delež objav začela vpletati sebe, stvari, ki so se mi zgodile, o katerih sem imela tako kritično mnenje, da se mi je zdelo smiselno to spravit na blog. In kljub temu sem želela ostati anonimna. Zato tu ni bilo mojega imena, mojih slik, niti tega, kaj študiram nisem nikjer izpostavila. Nisem omenjala kraja, kjer živim, svojo družino le izjemoma. Sprva so le tri moji bližnji vedeli za moj blog. Stvari so se počasi začele spreminjat, malo zaradi mene, malo zaradi vpliva drugih. Nekako sem se sprijaznila s tem, da bo počasi vedno več ljudi vedelo, kdo je ta Glista, kako zgleda, kaj počne v resničnem življenju. Potem sem začela uporabljat Twitter, namenjen mikrobloganju, kjer vse objavljam pod svojim pravim imenom. Sprašujem se, kje je razlika, kaj je tam drugače in zakaj tam ne objavim linka do svojega bloga.

Muči me predvsem to, da bi moj blog brale osebe, ki me poznajo. Pa čeprav za svojimi besedami 100% stojim. Muči me to, da bi imela občutek, da ne morem napisati vsega, kar si želim. Pa čeprav o drugih pišem izredno malo. Najbolj pa me muči to, da ne vem, kako bi najboljšim prijateljicam po več kot letu dni bloganja povedala, da pišem blog. Kar me frustrira do te mere, da sem se na predstavitvi diplome radovedni študentki na vprašanje, ali tudi sama pišem blog, gladko zlagala z odločnim ne. Samo zato, ker so bile prisotne tudi prijateljice. In zato zaradi neskončne teže slabe vesti priznam:

Sram me je. Zelo.

Ich bin eine Berlinerin!

2008-10-13T20:35:00.022+02:00

Opis berlinskega dela počitnic moram začeti že nekoliko prej, natančneje štiri dni pred načrtovanim odhodom, ko je bolj pridna polovica potovalnega dueta zaključila svojo študijsko pot (čestitke v komentarjih :). Kar je pomenilo praznovanje v petek, praznovanje v soboto in posledice v naslednjih dneh. Če me je v soboto zvečer malo pikalo v grlu, sem bila v nedeljo brez glasu, v ponedeljek pa me je za piko na i obiskala povišana telesna temperatura. V torek, na dan odhoda, se je veseli druščini pridružil še kašelj. Količin popitega čaja, sirupov, medenega žganja, timijanovega pripravka, lekadolov itd. nisem zmogla prešteti. Ampak ker je Glista vendarle trpežna živalca, je taka malenkost seveda ni odvrnila od načrtovanih počitnic.

In že smo brez kakršnihkoli ovir na cesti, kar je, kot bo sledilo iz opisa barcelonskega dela, pravi mali čudež, prispeli v Benetke, kjer nas je čakal prijeten sonček in malo manj prijetno čakanje na vzlet. Ampak se je splačalo, kajti vzlet iz letališča Marco Polo je že samo po sebi zanimivo doživetje - pogled iz zraka na Benetke je namreč fenomenalen! No, zgoraj opisane težave, predvsem borba proti nadležnim napadom kašlja, so preprečile, da bi za to imela tudi dokaze. Pristajanje na Schonefeldu v Berlinu pa je tudi posebna zadeva. Ne vem, nad katerim konkretnim mestom smo leteli, ampak če se ne bi jasno zavedala, kam letim, bi bila prepričana, da si ogledujem Beverly Hills. Krasno naselje simpatičnih hišk, kjer nobeni ni manjkal manjši bazen ... Kdo bi si mislil, da je to v Nemčji. Iskanje železniške postaje v okolici letališča je bilo ... zanimivo. No, mislim, da to, da se le-ta nahaja približno 50 metrov stran, pove dovolj. Iskanje hitrega vlaka je bila pa že druga zgodba. Ampak sreča je pokazala svojo stran in čez slabih 30 minut sva bila že pred hostlom. O hostlu Eastseven več ali manj pohvalne besede, kako tudi ne, saj sem za iskanje porabila kar nekaj dni. Lokacija v redu, postelja primerna, kopalnice zelo čiste, ponudba odlična. V sobi je manjkala le kakšna miza, saj vstavljanje kontaktnih leč na stolu med klečanjem ni najbolj udobno opravilo. Pa še razkrita skrivnost, zakaj hostel zaseda sedmo mesto na svetovni lestvici. Prijazno osebje ima sicer svoj čar, še večji vpliv pa ima nagovarjanje gostov, naj hostlu namenijo desetko, nasprotnem primeru naj se raje pogovorijo z osebjem in težave bodo poskušali rešiti še preden bi to lahko vplivalo na njihovo oceno.

soba v hostlu Eastseven

Omeniti moram še vreme, potem pa dovolj o tehničnih podrobnostih - šest dni in tri ure sonca - Berlin je bil torej Ljubljana brez megle. Pa še lepši del. Najbolj sončen dan je minil v znamenju obiskaa živalskega vrta. Čeprav prvo mesto med živalskimi vrtovi še vedno zaseda živalski vrt v Amsterdamu, berlinskemu pripada drugo mesto. Prevzel me je Bao-Bao, panda, ki je do nedavnega predstavljala glavno atrakcijo v živalskem vrtu.

Bao-Bao pri kosilu

Bao-Bao je bil car vse dokler se ni rodil Knut, polarni medved, ki je postal znan predvsem zato, ker ga je mati kmalu po rojstvu zavrgla, preživetje polarnih medvedov, rojenih v ujetništvu, pa je že samo po sebi kritično.

Knut ...

Knuta je tako po svoje okrilje vzel skrbnik Thomas Dörflein, ki je bil najbolj zaslužen za to, da je Knut preživel. Gospod Dörflein je baje celo spal poleg Knutove kletke, bil pa je tako navezan nanj (in obratno), da je vse skupaj že presegalo meje normalnega. Kljub vsemu je Dörflein postal v Nemčiji prava medijska zvezda, kar sva se na lastne oči prepričala tudi sama. Živalski vrt so v tistem času obiskali tudi otroci, ki so gospoda Dörfleina oblegali z željo po avtogramu. Le pet dni za tem, ko sva bila priča omenjenemu prizoru, je Knutov skrbnik zaradi srčnega infarkta umrl.

... in ostali medvedki

Kakšno atrakcijo predstavlja mali veliki Knut, pove tudi to, da so iz njegovega igranja s kosom debla (ki je bilo, priznam, prav simpatično) naredili pet minut dolgo novico dneva, v živalskem vrtu pa ima celo svojo stojnico s spominki. No, če so nemški otroci blazno simpatični, ko ugotovijo, da je Knut v resnici rumen in ne snežno bel, pa so malo starejši otroci nekaj čisto drugega. Berlin je, brez heca, mesto emotov. Glavni stil oblačenja, obnašanja in življenja je emovski, glavna trgovina pa H&M. Na ulici ima namreč vsaka druga oseba, mlajša od 50 let, v roki vrečko H&M. In celo trgovine, ki ponavadi niso založene z lobanjastimi vzorci in sivo črno rdečimi kockastimi šali, se v Berlinu nagibajo proti takemu stilu. No, odrasle osebe pa v Berlinu v izložbah pričaka taka moda :)

Mein Leben - mein Stil ali berlinska moda za odrasle (ne čudim se, zakaj se mladi odločijo za emo stil :)

Če gremo nekoliko nazaj v času, Berlin seveda najbolj zaznamuje berlinski zid. Za osvežitev spomina naj povem, da je Berlinski zid je stal med leti 1961 in 1989 in delil mesto na vzhodni in zahodni del.

potek berlinskega zidu

Zgodba mesta Berlin je grozna, predvsem ko se človek zave, da to ni potekalo pred 200 leti, ampak slabih 20 let nazaj, torej nedolgo tega. Ostanke berlinskega zidu je mogoče videti na številnih mestih, East side gallery pa predstavlja najdaljši ohranjen del, ki je v celoti porisan z grafiti.

"prijazen" del ostankov berlinskega zidu

Ločitev prebivalcev do tedaj enotnega mesta je povzročila številne poskuse prebegov, saj so bile na ta način ločene tudi družine. Ti včasih tudi neuspešni pobegi so bili res zanimivi, od poleta z balonom, do skrivanja v kovčkih in avtomobilih. Trabantih seveda, ki so še ena od nemških znamenitosti, ki se jo da voziti v živo ali pa le navidezno, v muzeju DDR.

Priljubljeni Trabiji

Tam se lahko usedeš v Trabija, ga prižgeš in že se voziš po ulicah Berlina. Ko smo že pri prometu, moram omeniti tudi Ampelmanna. Ampelmann je striček, ki kaže, kdaj greš lahko čez cesto in kdaj moraš počakati. Nič posebnega na prvi pogled, v resnici je pa zelo simpatična podoba, ki jo je ustvaril nemški psiholog (ena točka za nas!). Njegova teorija je bila, da se bodo ljudje bolje odzvali na prijazno podobo možakarja kot na brezosebne barvne luči. Ampelmann je tako postal zvezda (suvenirji s podobo Ampelmann-a so megahit), v nekaterih nemških mestih pa se baje pojavlja tudi Ampelfrau, ženska oblika možička s klobukom.

Rdeč in zelen Ampelmann

Kot je razvidno iz dosedanjega zapisa, me glavne berlinske atrakcije niso tako navdušile kot majhni, na prvi pogled neopazni detajli. Brandenburška vrata so lepa, a zgledajo, kot da so bila sezidana včeraj. Reichstag ima fascinantno kupolo, ki pa nekako ne paše na zgradbo iz predprejšnjega stoletja. Vrata boginje Ištar in kip boginje Nefertiti so must see.

Brandenburška vrata by night

Kaj pa Nemci? Vedno sem mislila, da so natančni, zadrti, konzervativni in dolgočasni. Očitno gre za stereotipna prepričanja, kajti so vse prej kot to. Prijazni, simpatični, z izrazitim smislom za humor, sproščeni in veseli. Kot primer navajam staro gospo, ki je vztrajno poslušala moje kašljanje, nato pa mi ponudila bombon, ki je dejansko pomagal. Berlin je v resnici moderno, napredno, prijazno in varno mesto s številnimi novostmi, ki jih v omejenem slovenskem okolju pogrešam. Predsodki so se razblinili tudi ob hrani, ki je bila fenomenalna - naj omenim le njihove soup bar in bananino pivo, kebab je na primer v Berlinu 3x boljši kot pri nas, curry wurst pa je nepozaben. In zaključek? Komaj čakam, da se vrnem v mesto, kjer bi lahko živela in bi bila za to pripravljena prenašati tudi narodno zabavne zvoke ob napovedovanju železniške postaje. Sčasoma bi moj besedni zaklad verjetno obsegal kaj več, kot le besede Laufsteck, mit Joghurtsoße in Dankeschön.

spomin na žrtve holokavsta

Sestavljam se!

2008-09-30T21:48:00.003+02:00

Ha, pa sem spet tu! :)

Javljam se na kratko, ker še vedno sestavljam dele telesa, predvsem pa koleščka v glavi. 14 dnevni dopust je minil en dva tri in v nedeljo sem bila že spet v megleni Ljubljani. V ponedeljek pa že v službi brez gretja in z nepitno vodo, ki smrdi po nafti. Kar je še en razlog več za popotovalno depresijo. Ampak mi se ne damo! Še slabih deset dni, da pod preprogo pometemo glavni del diplome, potem pa se zame začnejo počitnice - počitnice v smislu tega, da so vsi večeri in vikendi prosti, brez pisanja diplome ali dela za dodatne €. Trenutno se iztekajo še zadnje ure študentskega življenja (še 118 minutk :P), jutri pa me čaka prvi delovni dan. Zaradi tega se počutim predvsem staro :/ Še posebej, ko sem prodajalko komaj prepričala, da mi namesto študentske mesečne nalepke proda običajno, za občane, ali z drugim imenom delavsko. Fuj! V prihodnjih dneh sledi fotopisni opis Berlina in Barcelone, vtisi se namreč zbirajo, slikce sortirajo. Bilo je super, upam, da ste mi zavidali in me pogrešali :P Tokrat pa le za pokušino - dimniki na vrhu Gaudijeve Case Batllo. PS. V zadnjih dveh dneh sem prebrala vse vaše poste (priznam, komentarje sem preskočila), tako da sem na tekočem z dogajanjem :):) Dokaz: Evie, vse naj naj naaaj!!

Dan za v zgodovino ...

2008-09-02T21:43:00.003+02:00

... je 2. september 2008, ko je GF dobila delovno knjižico! Pri tem seveda ni šlo brez povišanega srčnega utripa z moje strani. Ko sem na Upravni enoti pridno čakala, da pridem na vrsto, me je zelo breobzirno in nesramno v stilu "jazsemstarainbogainničnevem" prehitela starka z berglo. Če ne bi gospa imela 100 let in bi me bilo strah, da jo kap ali pa da me z berglo po glavi, prisežem, da bi bi ji ****** *****. Ampak s tem še ni bilo konec zapletov. Včasih se mi je zdelo, da s tem, ko omenjajo funkcionalno nepismenost Slovencev, pretiravajo. Obrazec z navodili pač zna izpolnit vsak, ki ima IQ višji kot številko noge. Ampak znanstveno dokazano temu ni tako. Ugotovila sem, da tudi sama sodim med funkcionalno nepismene državljane. Med izpolnjevanjem petih polj sem namreč gospo za okencem trikrat vprašala za dodatna navodila. In bila pri tem hvaležna, da se prijavljam kot gimnazijski maturant in ne kot univerzitetni diplomiran nekaj :) No, najbrž to predstavlja še en dodaten znak, da se staram. Kot da večje število kg, izrazito manjše število žurov in podaljšanje prebolevanja mačka iz nekaj ur na nekaj dni ni dovolj. No, zdaj je uradno potrjeno, da se poslavljam od študentskega življenja. Čeprav pogodba z moje strani še vedno ni podpisana (direktor jo je podpisal, še preden sva njegov odhod proslavljala 16 ur - kasneje bi se gotovo premislil :) - mogoče upam, da se nekega dne zbudim iz nočne more in imam spet 19 let. Hkrati pa še vedno obstaja možnost, da ne naredim zdravniškega pregleda ali pa letalo strmoglavi nekje nad Ženevskim jezerom ali Sredozemskim morjem (LOL, dvomim, da bomo nad tem sploh leteli, ampak kdo ve :) in se tako "strašno resnemu in odgovornemu" (citiram K. :) delu življenja izognem. Nepoznavalec bi iz napisanega lahko s precejšnjo statistično verjetnostjo zaključil, da se staram. Ampak kdor me vsaj malo pozna, bo vedel, da se bistveno ne bo spremenilo nič. Še vedno bom furala last-minute lajf stajl (račun za mobitel ni plačan in v službi moram oddat ure za junij, julij in avgust :), gospodinjska opravila mi ne bodo nič bolj pristajala, še vedno bom nestrpno čakala vsak nov del One tree hilla, žurke pa se bodo s tedenskih terminov preselile na vikende. In že komaj čakam, da se v ta moj "urnik" preselijo tudi vsi moji bližnji.

Nujno, ampak res nujno pa moram omenit naprednost Filofaxa, ki v 21. stoletju (za pozabljivce, piše se leto 2008!) kljub elektronskemu indeksu zahteva vpis vseh ocen v navaden indeks. Ko grem naslednjič na fax - bila sem včeraj in danes, moram pa it še jutri, pojutrišnjem in v ponedeljek - bom s seboj vzela gosje pero in črnilo, da bom bolj v njihovem stilu. Pfujjebemti!

I'm back (on track)!

2008-08-27T22:45:00.003+02:00

Ne, nisem ostala v kampu. In ne, ne kupujem večjega šotora :) Ampak grem raje kar po vrsti, ker je bilo minule obdobje kar pestro.

1. Počitnice: Morje in kampiranje je bilo super. Čeprav sem se nameravala pred odhodom oglasit na blogu, mi ni uspelo, kajti na mojem telefončku se komentarje lahko le prebira, pisat jih pač ni mogoče. In nasvete sem večinoma upoštevala. Večinoma zato, ker se mi jarka okrog šotora res ni dalo kopat :) Ampak bi ga, če bi bila vremenska napoved drugačna. Tako pa je bilo vse dni supersončno. Na svetilko me je prijazno opozorila N., ampak je na koncu nenamerno ostala doma. In to je bila praktično edina stvar, ki je manjkala. Moram pa popljuvat Turbo maximus (pffffffuuuuuj!!), ker me je zaradi njega dva dni bolel vrat, o tem, da sem se vsako noč zbudila z ritjo na tleh (glavo pa približno pol metra višje), pa ne bom niti razlagala. Skratka, kampiranje še, vendar z lučko, novimi klini in brez Turbo maximusa. 2. Blogersko življenje: Vem, da tega nihče ne bo verjel, ampak vse poste tistih blogerjev, ki jih berem, sem tudi prebrala. Večinoma je bilo to kar v mojem Thunderbirdu, ker je bilo tako najhitreje (in zato tudi brez komentarjev z moje strani). Z gromozansko zamudo torej želim Bonny in N. vse najlepše za rojstni dan, verjamem, da tako pozno voščila še nista nikoli prejeli :) V prihodnjih dneh pa se bom počasi vrnila na stare tire in pametovala tudi drugje :D 3. Služba: Odkar sem prišla nazaj z "mini dopusta", delam kot nora. Spremembe se dogajajo na vseh nivojih, ljudje odhajajo, zato vsak drugi dan praznujemo. Kar posledično pomeni, da tisti, ki ostajamo (ali bolje prihajamo), do 12h intenzivno delamo med 12h in 15h zbiramo ideje za darila, po 15h pa pijemo. Pogodbo o zaposlitvi imam že na mizi in čaka le nše a moj podpis. Nekako skušam to odložit za čim dlje časa. No, do jutri :) Lepo je bilo študentsko življenje, dokler je trajalo. 4. Fax: Diploma je oddana (tu je čas za pohvale in podobno). To sicer pomeni, da jo bom verjetno mogla še 84x popravljat, ampak glavno, da je večina dela opravljenega. In kamen odvaljen. 5. Dopust: Glavnina me še čaka. Sredi septembra letiva - iz Benetk v Berlin, iz Berlina v Barcelono in nato nazaj v Benetke. Načeloma se letenja ne bojim, ampak po vseh nesrečah v zadnjem tednu me že pošteno skrbi. Vse to pomeni, da bom na žalost zamudila koncert Coldplay-ev, imam pa to srečo, da bo v šestih dneh bivanja v Barci njihov nogometni klub igral tekmo doma. Če bo kdo videl osebo v zadnji vrsti stadiona, ki obsedeno maha v kamero, bom to jaz. 6. Družina: Po napornem vikendu, ko smo na počitnicah gostili mojo teto (ki se neznancem rada predstavlja kot moja starejša sestra, obnaša pa se kot precej mlajša sestra, ko mi na Facebooku pošilja otročja sporočila in se v prostem času pretvarja, da je Djula iz Tuzle) in njena dva otroka (dojenček, ki praktično ne joče, in njegov osem let starejši brat, ki je mnenja, da je "sol bela smrt"), je samota v ljubljanskem stanovanju pravo olajšanje ... In še enkrat več se je potrdilo moje predvidevanje, da sem glede na prejete gene precej normalno dekletce. 7. Prosti čas: a zgleda, da ga imam? :)

Tabornica Glista

2008-08-14T16:45:00.002+02:00

Nekateri si morja ne predstavljajo drugače kot v kampu. Jaz pač ne. Mogoče bi kdo rekel, da sem fina princeska - še ne dolgo nazaj si namreč niti predstavljat nisem mogla, da bi si kopalnico delila z več kot 3 ljudmi (po silah razmer v študentskem domu). Ampak sčasoma sem pristala na trdnih tleh in ko sem za Miklavža dobila darilo, ki je vključevalo spanje v hotelu s skupno kopalnico, ni bilo več izbire. Spopasti se ali ostati doma. Jasno je, da sem preživela in da izkušnja še zdaleč ni bila tako grozna. Celo tako nemoteče je bilo, da se je kasneje še kdaj ponovilo. Mogoče pa sem s tem premagala tudi odpor do kampov. Kajti še nikoli, častna Titova, nisem še spala v kampu. Niti v šotoru niti v prikolici. Weirdo? Yes, that's me.

Kot osnovnošolka k tabornikom nisem hodila. Vedno se mi je zdelo, da so tam samo deklice, ki so bolj podobne fantom. In vedno so imeli neke čudne načine sprejemanja novih članov. V spominu mi je ostalo, da je bilo treba pojesti surovo jajce. Yuck. Princeska se je temu raje izognila. Prav tako z družino nismo nikoli kampirali - hoteli ja, apartmaji ja, kampi nikoli. Enako s prijatelji in BF. Ladje, jadrnice, hoteli, bungalovi, kočice, vse, le kamp ne. Ampak zdaj je kocka pokazala na kamp. Pravzaprav sem bila pobudnica kampiranja sama, ker imam občutek, da je pri 24-ih res že skrajni čas, da preverim še edini nepoznan način bivanja na morju. Sedaj me šotor čaka na hodniku. Ne vem niti, kolikim osebam je namenjen, kaj šele to, kako se ga postavi. Imam tudi spalno vrečo in kopalke. S tem pa bom že nekako preživela. In seveda s tremi izkušenimi "taborniki" :) Upam le, da moja izkušnja ne bo podobna Bonny-jini - vse ostalo prenesem z nasmehom. Pa še to - nasvete sprejemam z največjim veseljem (grem šele v soboto) :P

Oooohhhh!

2008-08-10T10:27:00.001+02:00

Ob pregledovanju neke spletne strani, so iz mojih ust prihajale samo nedoločne besede v stilu "iiiiiiii", "oooooo" in "uauuuu" ter nesporni izrazi navdušenja v obliki kriljenja z rokami ter izmeničnega odpiranja in zapiranja ust. Zdaj vem, kam bom v prihodnje hodila kupovat darila. Če pa koga slučajno zanima - čisto vse bi imela :) Pa da ne bom samo "govorila", še malo slikovnega materiala:

Etui za očala, ki sem ga dobila v dar iz Pariza. 12€.

Zvonec za kolo, ki si ga bom kupila takoj, ko v mesto pripeljem svojega starega Ponyja (če ga doma niso zabasali v smeti!). 12€.

Najdražja stvar v kolekciji. Ampak prelepa. 170€.

Če moram izbrat samo eno stvar, izberem to uro. Oooohhhh!!"Samo"58€.

Najbolj simpatičen toaster na svetu. 49€.

Mogoče pa moj dežnik le ni najlepši :) 20€.

Da je pisana tudi kopalnica pa še fen. 38€.

Žepu bolj prijazno mini ogledalo. 10€.

In tako naprej ... Vsaka stvar je v 5 do 10 različnih vzrocih, na voljo pa so stvari za kuhinjo, vrt, domače živali, kozmetiko in celo nekaj nakita. Če so vam objavljenje stvari vsaj pol toliko všeč kot meni in če imate kako uro prostega časa, potem vse ostalo najdete tule - Pylones. Naj ne bo odveč ponovno opozorilo, da zna stran zasvojiti. Jaz se namreč nikakor ne morem odlepit od nje. In kar je najbolj kul - baje se vse to po novem lahko kupi v Nami!

Stand-up me je zasvojil

2008-08-07T22:03:00.000+02:00

Včeraj zvečer sem neverjetno hitro dokončala objavo o praznovanju prvega rojstnega dne, ker se mi je mudilo na Trnfest. Čeprav nisem velika ljubiteljica kulturnih prireditev ali koncertov alternativnih skupin (sem spada vse, kar je meni neznano :), me včeraj ni bilo težko prepričat, da se odvlečem v Trnovo. Na sporedu je bil namreč stand-up, in to s Perico, Tinom in Vidom. Spomnila sem se Bonny, ki jih je opevala v svojih postih in si rekla, da tega ne smem zamuditi.

In bilo je super. Vzpenjanje na konice prstov mi sicer ni pomagalo, da bi videla na oder, zato pa sem si, čeprav smo bili nemogoče natlačeni, z izkušenim komolčenjem izborila toliko prostora, da sem na trenutke celo vdihnila svež zrak. Od smejanja me je na koncu bolel trebuh, tako da obisk iz srca priporočam. Prva priložnost bo že naslednji vikend, ko bo na Ljubljanskem gradu Panč - Festival stand up komedije. Meni osebno pa je zelo zanimivo tudi to, kako na nastope gledajo sami izvajalci. Nekaj o tem, si lahko preberete na blogu, ki ga piše Perica - pogled z druge strani dogajanja. Nujno pa moram omenit še to, da novo fizuro preklinjam iz dna duše. Danes sem si ponovno poskušala uredit naglavno okrasje, ker sem prav v ta namen kupila novo krtačo. Toda razporeditev okrogla krtača v levi roki in prižgan fen v desni se pri meni ne obnese. Že pri prvem potegu s krtačo mi je uspelo lase tako zavozlati, da krtače nisem več mogla odstranit z las. Najprej seveda nisem paničarila, po desetih minutah cufanja in bolečin v rokah pa me je začelo že malo skrbet. Kaj pa zdaj? Prva ideja - stric google, ki mora poznati odgovore na vsa vprašanja. Dobim celo en zadetek na strani www.smrklja.si (že to je dovolj zgovorno :). Vsa vesela (da osvežim spomin - s krtačo v glavi!) se lotim branja. ... hotela uredit frizuro ... bla bla bla ... krtača ... bla bla ... se mi zamota med lase ... ne gre ven ... pokličem mamo ... bla bla ... krtača ne gre ven ... ostrižemo lase ... hm, sem prav prebrala?! Ostrižemo lase? No fuckin' way! V tem trenutku mi že pošteno zakuha. Najprej sporočim kolegici, da bom na kavo zamudila, nato pa se lotim - las po las. 30 minut!! Zaključek: izredno boleče lasišče, lijak, poln las, krtača (polna las) v smeteh. Jaz pa na kavo, zabavat kolegico s svojimi prigodami. Očitno frizerka ne bom nikoli :)

Praznujem prvi rojstni dan

2008-08-06T19:17:00.003+02:00

Oziroma ga praznuje moj blog. In čeprav me prsti močno srbijo, da bi objavila čisto nekaj drugega, bo današnji post namenjen obletnici. Čestitke, dragi Stuff.! Pa poglejmo, kaj vse se je nabralo v tem letu. Prva objava je bila, milo rečeno, bedna. Ampak vsak začetek je težak. In takrat pravzaprav niti sama nisem vedela, o čem bi na tem prostoru tekla beseda. Tudi zato so prevladovale slike. Nadaljevalo se je z objavo, pri kateri se pojavi prvi komentar, ki sicer časovno ni bil prvi (oh, kompliciram!), ampak kasneje sledi prvi zaresen komentar od enega najbolj popularnih blogerjev, juhu!! :) Takrat še vedela nisem, da se na komentar spodobi odgovorit. Po dokazih sodeč sem za to ugotovitev potrebovala 11 (!!) dni. In objave so se počasi počasi začele boljšat ... Sledilo je negodovanje nad ljubljanskimi srednješolci (prvič), kar je povzročilo, da je blog nekoliko oživel. Iz negodovanja nad ljubljanskimi srednješolkami (drugič) pa je nastal cel prototip povprečne srednješolke. No, zdaj šele vidim, da sem nekaj pomembnega izpustila - predvajanje butaste glasbe na ves glas na polnem avtobusu/vlaku je zaščitni znak PLS!!! V nekem obdobju sem na blog pisala večinoma samo takrat, ko me je nekaj hudo spravilo iz tira. Recimo roke, ki jih nisem mogla več premikat (to mora biti nekje dokumentirano, ker maščevanje še sledi :), a jih nihče ni hotel zamenjat z mano. Ali pa malo melanholije in jokanje s pomočjo Kurta, kar je definitivno pomagalo. In seveda napadi besa nad wannabe prijaznimi & ustrežljivimi prodajalkami - žabe so še vedno v omari, nikoli nošene. Kdor jih želi, naj se oglasi v komentarjih (so bordo barve, znamke Polzela, št. 3 :). Da pa energijo spremenimo v pozitivno, še kaj bolj zabavnega, na primer evforični trenutki ob podaljšanju absolventa (fino je bilo!!), s čimer sem se še za nekaj časa izognila temu (me pa čaka v zelo bližnji prihodnosti). Za intermezzo malo glasbene podlage (na You tube-u, ker tale tu ne deluje več :(), ki zagotovo izvabi nasmešek na ustnice (še enkrat opozorilo - odsvetujem prepogosto poslušanje komada, ker se zna zgoditi, da si ga boste nevede prepevali v neprimernem okolju - za dokaze, nasvete in ostale informacije vprašajte Lauro :) Vmes so se dogajale tudi ekskluzivno senzacionalne zadeve, ko sem se, priznam, smejala še cel teden. Do solz. Predvsem na naslednji del:

teoo pravi ...: ajoj:D
Bonny pravi ...: OMG, Teoo, živjo! :blush:

LOOOOL! Pa še spomini na ene najboljših žurov v tem obdobju. Decembrski party month je pustil posledice predvsem drugi dan (najhujšega mačka ever pač ni mogoče pozabit), junijski geek party pa je bil prav tako dogodek presežkov, ki si je zaslužil svojo objavo. Naj omenim, da smo se na blogu tudi razkazovali. Zaradi nesojenih novih čeveljcev sprva stare balerinke, kasneje pa še mozaično podobo same Gliste. In če zaključimo s presežki - objava, ki ima največ komentarjev, je v bistvu žalostna, ker se nanaša na moje neobvladovanje časovnih omejitev in se grda navada od takrat ni spremenila niti za milimeter (prav danes sem plačala oba računa za telefon - junijski & julijski - naenkrat :) Podobno velja za podedovane gospodinjske lastnosti. Ah ... škoda besed. Pa še pomemben podatek - v tem času sem v živo spoznala dve super mega kul blogerki, Katjo & Bonny, na FB pa imam od danes naprej novo prijateljico Carmen. Vsi ostali pa ste me neštetokrat nasmejali in ne dvomim v to, da bom prej ali slej spoznala vse. Pa naj kdo reče, da blog ni kul?!

Oblačila slovenske olimpijske reprezentance

2008-08-05T19:28:00.009+02:00

V mrzlici pred začetkom Olimpijskih iger 2008 se za pravo gospodično spodobi, da pokomentira vsaj oblačila športnikov, ki bodo v Pekingu zastopali našo deželico. Če povem čisto po resnici, se temu na vse kriplje upiram že dobra dva tedna, ampak OI že trkajo na vrata in misel na naše športnike mi ne da spati. Začelo se je s tem, ko sem na RTV-jevi strani brala novico o predstavitvi naše reprezentance in zagledala spodnjo fotografijo:

Moja prva misel je bila: "OMG, a je ta Iztok Čop slep?! Kaj za vraga pa se je oblekel?"

In naredila sem mu krivico, kajti naslednje fotografije so jasno pokazale, da so ta oblačila uradna oblačila slovenske olimpijske reprezentance. Oh jej. Ne, niso mi všeč. V resnici so mi ... grda. Zakaj? -- Svetleč suknjič - zdi se mi, da je bilo to moderno kakih 5 let nazaj. -- V izrez - ne prenašam ga. -- Svetleča majica - spominja na disco fever. -- Zlat svetleč napis na svetleči srebrni majici - bolijo me oči. Uradna razlaga: Svečana oblačila so že tradicionalno oblikovali in izdelali v Muri, ki za podobo slovenskih olimpijcev na igrah skrbi vrsto let. Predvsem Olimpijske igre so odlična priložnost, da modna znamka kot uradni opremljevalec olimpijske reprezentance predstavi nove modne smernice, ki se odsevajo v kolekcijah njenih blagovnih znamk. Celotna podoba, katere avtorica je modna oblikovalka Zvezdana Serec, je umirjena, njena zasnova je nova, modna, a obenem precej "casual". Tako tkanine kot tudi usnje so obdelane z leskom. Prehaja od srebrne proti obarvanim zlatim tonom, do sivih, zelenkasto zlatih in naravnih tonov. Ko sem kasneje zadevo še malo raziskovala, sem prišla do naslednjih zaključkov. 1. Obleke na manekenskih postavah in ob pravi svetlobi ne izgledajo več tako grozno. Dokaz: 2. Ženske obleke so očesu malenkost bolj prijazne kot moške. Dokaz: 3. To pa še ne pomeni, da kroj vrhunskim športnicam paše. Dokaz: 4. Ampak še slabše se godi vrhunskim športnikom. Dokaz: 5. O ostalih članih odprave (verjetno gospod na desni ni tekmovalec, ali pač?) je škoda izgubljati besede. Dokaz: 6. Celo Vasilij Žbogar zgleda ... hm ... prismojeno. Dokaz: 7. Očitno se z mano strinjajo tudi olimpijci. Dokaz: "Slovenski športniki, ki so jim oblačila namenjena, pa nad njimi niso najbolj navdušeni. Na predstavitvi slovenske olimpijske delegacije v ljubljanskem hotelu so se pritoževali predvsem nad barvami, ki naj ne bi bile razpoznavno slovenske, motilo pa jih je tudi to, da je ime Slovenije na oblačilih napisano premajhno." (vir: www.rtvslo.si) Za piko na i bo ista oblikovalska ekipa izdelala oblačila tudi za košarkarsko reprezentanco. Komaj čakam! Vir fotografij: www.rtvslo.si, www.olympic.si pa verjetno še kaj :)

Makeover!

2008-08-04T15:50:00.003+02:00

Moja glava je dobila novo frizuro (vprašanja in komentarji na to temo so prepovedani :), moj blog pa novo preobleko. Prejšnja mi je bila zelo všeč, ampak tale ... tale pa trže gate! Vprašanja in komentarji na to temo so dovoljeni :) Stran v Internet Explorerju 6 zgleda nepravilno, zato vsi tisti, ki še uporabljate IE 6 - skrajni čas je, da greste v korak s časom in se ga znebite. Vse zahvale gredo k BF.

Pa še kratka omemba vikenda. V Strunjanu sem se na območju enregijskih (energetskih?) točk napolnila z energijo. Naj omenim le to, da so ostali kopalci na plaži verjetno mislili, da se mi je zmešalo, da sem se postopka že v osnovi lotila narobe in da v to sploh ne verjamem. Če je dejansko kaj delovalo, ne vem. Najbrž učinek ni razviden predvsem zato, ker tam ni na voljo nobene točke, ki bi se nanašala na pridnost, vztrajnost in delavnost. Torej, če ima kdo posebno energijo/žavbo/vaje/nasvet/karkoli, je zelo dobrodošel in ga sprejmem odprtih rok. V nasprotnem primeru se lotim študiranja Feng shuia - nekaj pač mora biti na tem svetu, da me spravi v akcijo.

Trenutek odločitve

2008-07-31T12:35:00.005+02:00

V soboto sem naročena pri frizerju --> celostna preobrazba, striženje in barvanje. Načrt je, da na koncu izgledam nekako takole:

Ozioma takole: Ali pa takole: Nikoli nisem bila oboževalka Nicole Richie, ampak treba je priznat - najboljša stvar, ki jo je v življenju naredila, je bila odločitev za tole spremembo frizure (kar itak najbrž ni bila njena ideja :). In vem, da je paž soooo last year, toda treba je poskusit. Z novo kolekcijo oblačil, ki jo bom (srčno upam) privlekla iz Barcelone, bom a whole new me. Na sploh je trenutno čas odločitev, takih in drugačnih, lažjih in nekoliko težjih. Pravkar se pripravljam napisat mail, v katerem se bom na prijazen način zahvalila za ponudbo za službo. In jo zavrnila. Pa čeprav redna zaposlitve sploh nimam. Jap, takle mamo ... (rečejo Gorenjci al kdo že? :) In da ne pozabim omenit - seveda NE BOM blond. Ker mi ne paše in ker bi za moje lase in za frizerja in za denarnico to pomenilo smrt. Sprejemam pa različne predloge. Še je čas, da se premislim :) Pa še nekaj - a za tako frizuro potrebujem likalnik?

Moja je Relax, katera je pa tvoja?

2008-07-24T18:06:00.002+02:00

Priznam, spet si sposojam. Tokrat na Chiarinem blogu (vredno branja). Nisem se mogla upreti, ker me je res zanimalo, kateri komad je bil No. 1 ob mojem rojstvu (in vseh naslednjih praznovanjih). Očitno začetek februarja ni ravno čas, primeren za hite :) Torej najprej zmagovalec: 1984 On your birthdate the No. 1 single was Frankie Goes To Hollywood - "Relax" Oh ta osemdeseta: 1985 On your 1st birthday Elaine Paige & Barbara Dickson - "I Know Him So Well" 1986 On your 2nd birthday Billy Ocean - "When The Going Gets Tough, The Tough Get Going" 1987 On your 3rd birthday Aretha Franklin & George Michael - "I Knew You Were Waiting (For Me)" 1988 On your 4th birthday Tiffany - "I Think We're Alone Now" 1989 On your 5th birthday Marc Almond with Gene Pitney - "Something's Gotten Hold Of My Heart" Mladost: 1990 On your 6th birthday Sinead O'Connor - "Nothing Compares 2 U" 1991 On your 7th birthday The K.L.F. featuring Children of The Revolution - "3AM Eternal" 1992 On your 8th birthday Wet Wet Wet - "Goodnight Girl" 1993 On your 9th birthday Whitney Houston - "I Will Always Love You" 1994 On your 10th birthday D:Ream - "Things Can Only Get Better" 1995 On your 11th birthday Celine Dion - "Think Twice" 1996 On your 12th birthday Babylon Zoo - "Spaceman" 1997 On your 13th birthday L.L. Cool J - "Ain't Nobody" 1998 On your 14th birthday Aqua - "Dr Jones" 1999 On your 15th birthday Armand Van Helden - "You Don't Know Me" Novo tisočletje: 2000 On your 16th birthday Gabrielle - "Rise" 2001 On your 17th birthday Limp Bizkit - "Rollin" 2002 On your 18th birthday Enrique Iglesias - "Hero" 2003 On your 19th birthday Tatu - "All The Things She Said" 2004 On your 20th birthday LMC vs U2 - "Take Me to the Clouds Above" 2005 On your 21st birthday Elvis Presley - "It's Now Or Never (re-issue)" 2006 On your 22nd birthday Notorious BIG featuring Diddy, Nelly, Jagged Edge & Avery Storm - "Nasty Girl" 2007 On your 23rd birthday Mika - "Grace Kelly" 2008 On your 24th birthday Basshunter featuring DJ Mental Theos - "Now You" Kot kaže, sem se življenja začela zavedat tam nekje okrog 6. leta, ker mi je bila sprva poznana pesem šele Nothing compares. Ampak potem ko sem šla na You tube čekirat vsako posebej, sem ugotovila, da večino dejansko poznam. Ampak še vedno ne gre za moj stil glasbe. Če že, izberem Frankie goes to Hollywood, Sinead, Gabrielle in Miko :) Prosim lepo - Spaceman & Dr. Jones?!? :) Za vaše rojstne dneve pa si poglejte tukajle.

Imamo Wii!!!

2008-07-23T21:11:00.005+02:00

Danes sem se v Muellerju olajšala za 249€. Pustila sem jih gospodični Ameli, ki je imela tako dolge nohte, da je imela težave že pri tipkanju zneska v blagajno. Pravzaprav moram preverit, da nisem zaradi tega plačala kakšnih 100 evrov preveč. Vse to za Wii. Ja, draga zabava je tole. Na vprašanje, ali je vredno, ne morem še odgovorit. Upam, da bo. Zaenkrat mi je jasno le to, da vsa opozorila o tem, kako je priporočljivo pred igranjem stvari okrog sebe umaknit, niso odveč. Moja lava lučka je namreč že poletela (in preživela). Wii sport pa je športen v pravem pomenu besede. Po treh partijah tenisa je bil moj gleženj že na pol zvit, po treh boksarskih dvobojih pa sem šla lahko samo še pod tuš - ker sem se v resnici tako spotila. Saj vem, da se Wii lahko igra tudi sede na kavču, ampak jaz se v igrice pač vživim. In hočem nasprotnika knockoutirat za vsako ceno (predstavljam si, kako zabavno je to za vse sosede - glede na to, da sem v prvem nadstropju, brez zaves, z oknom, obrnjenim na ulico :) Pa še en zaključek lahko potegnem: Wii lajša vse tegobe - prehlad je izginil v tistem trenutku, ko sem prijela v roke nunchucka. Se pride kdo igrat?

Pa še pojasnilo, če se je slučajno kdo spraševal, kje se GF potepa. Dejstvo je, da je pogostost mojih objav na blogu premosorazmerno povezana s količino prostega časa, ki je odvisna od dela. Poleg vsega je po žurkah, ki obsegajo delovnik povprečnega evropskega človeka (s tem, da se pri meni slednji začne ob 9h zvečer in konča ob 5h zjutraj), pri mojih letih za okrevanje potrebno kaj več kot eno popoldne in spanje do 16h. Glede na to, da imam jutri dela prost dan, je verjetnost za novo objavo ... ogromna. Če si pri golfu ne izpahnem rame, seveda :) In še omembne vreden podatek: moj BF ima po mnenju Wii-ja kondicije približno toliko kot 58-letni gospod, LOL!

Nekoliko manj senzacionalno, a vendar ...

2008-07-10T18:32:00.002+02:00

Hja, žal je tako, da vsak dan ne odkrivamo nekih novih potencialnih romanc (pa čeprav bi si želeli :), ampak nasmejemo se pa vseeno lahko ... Odločila sem se, da spet malo pobrskam po zdaj že tako popularnih key-wordih. Zadnjič sem bila prepričana, da me nič več ne more presenetiti. No, temu še zdaleč ni tako - pri marsikaterem pojmu sem namreč obstala odprtih ust. Pa poglejmo ... Družinski dvoboj je še vedno na prvem mestu (?!). Čeprav imam občutek, da zadnje čase pogostost tega pojma vztrajno pada. Mogoče so pa oddajo končno umaknili s sporeda ... Tipično za poletje mu sledijo kopalke in vse (mogoče in nemogoče) variacije na to temo. Kot npr.: -- kopalke košarica d (tukaj pa res ne :) -- kopalke 38 e (še manj :) -- kopalke za manjše prsi (upam, da so komentarji pomagali) -- kopalke za ploh (LOL, dvomim, da se v trgovini prodajajo pod tem nazivom :D) -- kopalke za mojo postavo (hm ... očitno so nekateri še vedno prepričani, da je računalnik vsemogočno bitje, ki skenira tvojo postavo in ti nato najde še primerne kopalke ter po možnosti pošlje na dom ...) In pa ostale rožice: -- sem nesrečna (za pomoč računam 20€ na uro - pošlji mail :) -- srednješolke (tukaj jih je bolj malo :P) -- trgovina z kopalkami (S kopalkami, S!!!) -- ale porno vidijo (nagrada za tistega, ki ugane, v katerem jeziku je to) -- aseksualni moški (ne bi poznala nobenega, kvečjemu hiperseksualne :D) -- ali je bralna značka obvezna (morala bi bit!) -- carica (čestitam, našel/našla si me! :) -- i'm me and that's (it - i guess) -- imam NMS (tudi za inštrukcije se lahko zmenimo. Samo povej, kaj te muči. Cena po dogovoru, odvisno od predmeta :) -- izpolnjene želje Carmen (to bo treba pa na njen blog pogledat. Najdeš ga tule.) -- iščem gospodinjsko pomočnico v Ljubljani (hm, očitno bo tole treba dat na vrh strani :) -- kupim stvari od Interja (once again - NE TUKAJ!) -- lokal sputnik (je uradno kavarna, ki ima dobro hrano) -- milni mehurčki za party (Prosim?! A dejansko obstaja posebna različica milnih mehurčkov za party? Mogoče v litrski flaški? :) -- moira.si (who the fuck is Moira? :) -- seminarska milni mehurčki (vprašaj tistega, ki išče milne mehurčke za party. Najbrž ve veliko o tem :) -- vse številke (kaj boš z njimi?) -- vzorci šumečih tablet (če kje najdeš, se priporočam!) -- windows glista (a je to kak virus?) -- wikipedija seminarska naloga uspešen menager (poskusi še malo več iskalnih pojmov vtipkat ...) In še stopničke: -- bronasta medalja: pa ne spet spss!!! (joj, nekdo je očitno čisto obupal nad SPSS-om. Za dovolj evrčkov se da vse zmenit :) -- srebrna medalja: gliste v očeh (OMG! Očitno depresija v očeh ni najslabše, kar se ti lahko zgodi :) -- zlata medalja: h&m ( fotko model) (ahahahahahahaahah, sigurno boš najboljši fotKo model na svetu. Ker boš edini :D)

Razganja me ...

2008-07-08T22:17:00.003+02:00

... od ponosa!

Danes sem šla namreč teč. ~~Mogoče~~ Verjetno se bo to marsikomu zdelo pretirano, zame pa je pač dosežek. A big one. No, v resnici sem šla prvič po kakih treh letih teč že dobrih 14 dni od tega. Ampak ker enkrat ni nobenkrat in ker se dovolj dobro poznam, da sem vedela, da je velika verjetnost, da bo pri tem tudi ostalo, se mi to ni zdelo vredno objave na blogu. Bilo bi mi namreč samo v opomin, kako še enkrat več nekaj obljubljam in se na koncu tega ne držim. Prvič je potekalo nekako takole ... BF: "Jaz grem danes teč." (da razjasnimo dejstva - on teče približno tako pogosto kot jaz - 1x na tri leta) GF (ker mora bit povsod zraven): "Jaz tudi, jaz tudi!! Dej plis, jaz bi tudi šla!" BF (sumničavo): "Samo jaz bom res tekel, veš!" GF (izredno prepričljivo): "Ja, valda, saj jaz tudi. Veš, jaz imam ful kondicije ..." (od kje, sam Bog ve ...) Po tristo metrih ... GF (sopihajoče): "O, šit!" Po kilometru ... GF: "O ... (vdih) ... maj (izdih) ... gad (vdih) ... jz (izdih) ... bom (vdih) ... umrla (izdih)!!! In v tem stilu naprej. Ampak je uspelo. Domov sem sicer prišla v barvi zrelega paradižnika in z dvema ogromnima žuljema na podplatih, vendar se je splačalo. Za nagrado sem si nato privoščila čevapčiče. Danes pa je bilo drugič - in upam, da ne zadnjič. In tu vstopi v zgodbo J. J. je fenomen. Za primer: po celodnevnem obhodu vseh možnih trgovin, ko mene noge komaj še držijo, ona še najde energijo, da gre zvečer malo teč. No, z J. sva ugotovili, da njena tekaška pot seka mojo wanna-be tekaško pot. In to na samem začetku. Seveda je sledilo vabilo, da se ji pridružim. "Itak, ful dobro", je bil moj odgovor. Mhm. Začelo se je z "joj, šit, danes ne morem, sem zmenjena zvečer", nadaljevalo s "škoda, ker sem čisto v pisanju diplome, pa ne morem zdaj prekinit", "pravkar sem se lotila kuhanja večerje, dej, jutri pa res" in "danes sem pa res mislila it, ampak imam za delat" ... ter končalo z današnjim " ... amm ... amm ... joj .... am ... ajde, greva!" ali po domače pomanjkanjem izgovorov. Domov sem po baje približno 9ih kilometrih (seveda ne samo teka!) prišla prijetno utrujena. V resnici je bilo prav super - med počitki sem se naklepetala za naslednjih nekaj dni, stari žulji so se medtem poslovili, novih ni na vidiku, barva pa je tudi ostala primerno bleda. Kmalu ponovimo! PS. Za večerjo je bila na meniju pleskavica, njam :)

Inventura.

2008-07-07T17:39:00.008+02:00

Danes mineva točno 7 mesecev in 2 dni od sestavljanja decembrskega sez nama želja. In zdaj je torej napočil čas, da malo pokukamo nazaj in pogledamo, kako uspešno so dobri možje opravili svoje delo ...

Pa gremo kar po vrsti: 1. Benettonov dežnik (ni svetlo zelen, ampak roza z rožicami in ni bil 10€, ampak 12. Ni ga prinesel niti Miklavž niti Božiček in niti Dedek Mraz, ampak kar BF.) 2. nove rjuhe (so sicer pisane, vendar ne tako mehke, kot bi si želela. Važno, da so lepe :) Prinesla sem jih sama.) 3. gin (je prinesel tisti Dedek Mraz, ki bere blog. To pa pomeni, da ga je že zdavnaj zmanjkalo, jaz pa sem medtem postala fan gin-tonica :) 4. povratna letalska karta v New York ali Berlin (sicer ni povratna, ker vmes sledi še obisk Barcelone, ampak karta za Berlin pa je. Oujeeeee!!!) 5. katerikoli del smučarske opreme (je odpadel, zato slikce ne bo. No, upadlo je tudi zanimanje za zimske športe ...) 6. nov planer (je čakal pod smrekico. Slikce ne bo, ker ne vem, kje se nahaja :) 7. parfum Hugo Boss Deep red (je že na pol prazen, zato bo treba kmalu po novega :) Zaključek: v obdobju pol leta ter s ščepcem moje pomoči so fantje poskrbeli za izpolnitev skoraj vseh želja (pustimo smučarsko opremo, ker to itak ni IN :). Očitno je že čas za sestavo novega seznama!!

Čisto zame

2008-07-04T18:03:00.004+02:00

"For godness' sake, I'm not obsessed.

I mean, that's ridiculous. I check my emails about once every ... thirty seconds, maybe."

Izjava se pojavi že na 13. strani (knjiga se začne na strani 9) in jaz se že najdem noter. Včasih se res sprašujem, ali sem obsedena ali pa je to pač nekaj normalnega. Računalnik imam prižgan praktično 24/7 in ob vsakem mailu mi lepo sporoči, da me nekaj čaka (trenutno samo piska, ker sem se "master, i have a mail for you" že naveličala). Ampak jaz moram kljub temu vmes pogledat, če je slučajno v moj nabiralnik vseeno kaj prišlo in se po nesreči izmuznilo pisku. Za vsak slučaj pač. Pa čeprav v resnici nikoli ne dobim nič takega, kar ne bi moglo počakat kako uro, dan, dva. Pa še to hecno navado imam, da na mail skoraj nikoli ne odgovorim takoj, čeprav ga preberem - da ne bi kdo slučajno opazil moje obsesije :) Na srečo sem vsaj ob vikendih odklopljena od svetovnega spleta in se s tem ne ukvarjam. No, če odmislimo čekiranje maila prek telefona vsakih 20 minut ... Pa še razlaga mojega stanja:

The thing is, a lot can change in thirty seconds. (itak:)

Upam, da se bo oglasila kaka sorodna duša :)

Rezervirano!

2008-06-27T11:59:00.003+02:00

Tako lepi, da ne potrebujejo komentarja. (in tako dragi :) In še ostali čevlji iz kolekcije - hitro klikni!

Firefox 3 release party ...

2008-06-25T09:45:00.004+02:00

... je bil super. Čestitke organizatorjem! Zame se je začelo že malo po 15h popoldne, s check-in-om in prevzemom darilne vrečke (kaj je bilo noter, pa ne povem :P) in obvezno kavo. Ker je moralo biti poskrbljeno tudi za znanje, so v spodnjih prostorih potekala predavanja. A o predavanjih nimam kaj napisat, ker se nobenega nisem udeležila. Razlog: o odprtokodnih nevemčemuže nimam pojma, še manj mi je jasno, kaj je vtičnik :) Sem pa košček predavanja gospoda z Mozille spremljala z enim očesom, drugega gospodiča z Mozille pa z drugim. Razumela seveda nisem nič. Dejansko je bil popoldanski obisk samo podaljšek kosila in čekiranje scene. Na kavi so me fantje s 65-imi omembami Twitterja in izjavami v stilu "če ne twittaš, te ni" sprovocirali do te mere, da sem mogla, ko sem prišla domov, odpret svoj Twitter account. Ja, zdaj lahko rečem, twittam! Ampak na žalost nimam komu sledit, ker noben izmed mojih prijateljev ne twitta. Hm ... Po chill-out-u doma in obveznem downoladu Firefoxa 3 je sledil še večerni obisk. Čeprav sem v resnici poleg svojega BF poznala eno samo osebo, se je na koncu večer spremenil v enega bolj zabavnih. Bo že držalo, da se najboljše stvari zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Spoznala sem kup zanimivih ljudi, katerih obrazi so še vedno sveži, imena na žalost malo manj. Vino je bilo slastno, koktejli odlični (in če vas kdo poskuša prepričat, da določen koktejl vsebuje rukolo - ne mu verjet :) V sramoto sem se spravila samo enkrat, kar je za deklico, ki samo naklada kopici ljudi, ki dejansko vedo, o čem govorijo, pravi mali uspeh. Edina težava je bila vročina - vroče je bilo tako zelo, da me je motil vsak odvečni košček na mojem telesu, vključno z lasmi. Ne predstavljam si, kako je bilo šele vroče sicer zelo lušni deklici v žabah in škornjih ... Pot domov je zamegljena, ostaja spomin na bližje srečanje z bodečim grmom, ki pa na srečo ni pustil posledic. Zbudila sem se v istem položaju, v katerem sem se vrgla na posteljo, z zatečenimi podplati in bolečimi kotički očes (kdo bi si mislil, da to lahko boli?). In ko sem zjutraj vprašanje zastavila z besedami: "A bodo fotke od eventa na webu?", mi je bilo jasno, da me je geekovski svet že na pol posrkal vase. Mama pa bi me, če bi me slišala, poslala na tečaj slovenskega jezika. Fajn je blo!

Nekaj malega o Skandinavcih

2008-06-23T22:32:00.006+02:00

Še malo, pa bo minilo leto od mojega obiska Danske, natančneje njenega glavnega mesta. Copehagen je zanimivo mestece, ki pa je ogromen korak stran od tega, da bi si tam želela ostati dlje kot kak teden. Vsekakor pa Copenhagen ni mesto, ki bi ga lahko označili kot modno. Pa čeprav se ponaša z najdaljšo shopping street na svetu (me prav zanima, kdo je to vedel :), ki je v resnici sestavljena iz petih (za promet zaprtih) ulic. In kljub temu da sem ulico neštetokrat prehodila podolgem in počez, sem iz Strøgeta odšla praznih rok. Neverjetno, ampak resnično. Ja, danska moda vsekakor ni po mojem okusu - če izpustimo to, da sredi poletja v trgovinah v veliki meri prodajajo škornje in ljudje julija dejansko nosijo kape, mi je v oči najbolj padlo nekaj drugega.

Bjorna Borga najbrž poznajo vsi. Res je, da je super teniško kariero sklenil v času, ko moja malenkost ni še niti shodila, ampak legenda je pač nepozabna. Wikipedia pravi, da je v Wimbledonu zmagal petkrat, Roland Garros pa osvojil kar šestkrat. Car. Ne vem sicer, kaj je trenutno glavna dejavnost šarmantno osivelega Bjorna, ampak med drugim ima gospod svojo linijo oblačil, na katero so Danci dobesedno nori in česar enostavno ne moreš spregledat. V Copenhagnu ne srečaš človeka, starega pod 30 let, ki ne nosi spodnjega perila znamke Bjorn Borg. Vse pokvarjene misli kar pospravite nazaj tja, od koder so prišle, kajti to vem zato, ker Danci svoje spodnje perilo tudi zelo očitno razkazujejo. Ja, hlače visijo vsem, tako moškim kot ženskam, nekje na polovici riti, pri čemer sploh ni važno, kakšne so hlače. Najpogostejši prizor so sicer črne skinny jeanske in živo zelene Bjorn Borg spodnje hlače. Na tipu. Da ne pozabim, BB spodnje perilo je presneto opazno - pisano in ekstremno živih barv, z debelo elastiko, na kateri lahko z razdalje 300 metrov prebereš Bjorn Borg (na slikah je jesensko zimska kolekcija, ki je bolj umirjenih barv). Zanimivo je, da na spletni strani ne omenjajo trgovin na Danskem, jaz pa se dejansko ne spomnim, ali sem jo opazila ali ne. Vem pa, da sem se na Švedskem zaljubila v torbico z Bjornove kolekcije, ki je še vedno ne morem pozabit. In še vedno mi je žal, da ni šla z menoj ... Če pa se kdo v kratkem odpravlja v Skandinavijo, pa mu naročim prvo torbico z leve. Pa še za konec - najbolj grozni čevlji, prav tako del Bjornove kolekcije, prav tako obsesija mladih Dancev. Pa še povod za obujanje spominov na danske modne muhe sem dolžna - super blog Zazmenki. Impresionirana sem.

Prototip povprečne ljubljanske srednješolke

2008-06-11T21:41:00.002+02:00

Res sem lahko srečna, da mi je usoda celih pet študentskih let prisodila bivališča, ki so bila od ljubega faksa (in vseh ostalih pomembnih lokacij v LJ) oddaljena tisto maksimalno razdaljo, ki sem jo še sposobna prehodit. No, mogoče sem pa ravno zaradi tega tako nestrpna, ker sem se celih pet let (namerno ali ne) izogibala vsem možnim človeškim vrstam, katerih koncentracija se bistveno poveča prav na javnih prevoznih sredstvih. Od čudakov pa do vsakdanjih povprečnežev. In ker "safr" vožnje z mestnim avtobusom parkticiram že skoraj dve leti, imam vso pravico, da potegnem naslednje zaključke o povprečni ljubljanski srednješolki (druge vrste dobijo svojo definicijo kdaj drugič). Torej, kakšen je prototip ljubljanske srednješolke (izključujem podvrste "tipa emo", "piflarke", "normalne" in še kakšna manjšina bi se znašla vmes)?

obvezno je, da katerikoli korak, ki ga naredi povprečna ljubljanska srednješolka (v nadaljevanju PLS), spremlja njena najboljša prijateljica, ki je vizualno njen klon
nujno je glasno govorjenje, ki ga med blebetanjem klona zamenja butasto hihitanje
vsak stavek se začne z "Ej, stari ...", nadaljuje s tremi besedami, med katerimi je ena angleška, druga pa njena izpeljanka in konča z besedo "stari" (npr. "Ej, stari, to je blo pa too much za shendlat, stari.")
pomembno je opravljanje tretje prijateljice (najverjetneje še enega klona), npr. o tem, kako prijateljica hodi v šolo z mapo, medtem ko, glej ga zlomka, PLS hodi v šolo s torbico, v katero lahko pospravi list A4 formata samo, če ga pred tem 27krat prepogne
styling je naslednji: beli shocksi ali katerikoli zlati čevlji, svetlo modre skinny jeanske z nizkim pasom, približno dve številki premajhne, širok zlat pas, kakršnakoli bela majčka, če je možno z zlatim napisom, zlat nakit, obvezni črni dolgi lasje, sončna očala, pol tube lip glossa, ponarejena Guccijeva/Vuittonova torbica z živalskim vzrocem in nujno nenormalno dolgi nohti, nalakirani z lakom dveh različnih barv in narisanim vzorčkom
da niti ne govorimo o tem, da v solariju preživi več časa kot doma ...
njen največji dosežek je ta, da ima "tri NMS-je, stari", ker "stari, me celo konfo ni blo pr bajli"
ne smemo pozabit na to, kako ji je zadnjič uspelo uletet na neko žurko/kupit alkohol/kupit čike, čeprav nima še 16 let. Carica.

And I could go on and on, ampak ... ... ko nič hudega sluteča mladenka (=my-self) že misli, da hujše ne more bit, lahko izbira med devetdesetletnim konstantno pljuvajočim dedkom, ki si na vsak način želi pogovora in odurnimi zidarji, ki jo naslavljajo z "žabica". Včasih se res sprašujem, kam so se skrili vsi normalni ljudje ...

My first summer day ali kradem šmenkastično!

2008-06-07T22:33:00.003+02:00

Kot da res nimam kaj drugega za počet ... :) Ampak to je takooooo zabavno! Prva moja kolekcija nosi naslov First summer day (or something like that) in zgleda takole: Več pri Bonny in Fensišmensi. Zdaj pa grem sestavljat novo :P PS. Internet še ne deluje bp, zato več jutri.

Damn!

2008-06-02T13:42:00.002+02:00

Še zmeraj sem brez interneta, služba pa ni ravno primerno okolje za pisanje, še posebej če ti vsak, ki gre mimo, kuka v ekran. Pričakujem najmanj globoko sočustvovanje!!

Hibernacija.

2008-05-25T22:03:00.002+02:00

Danes je točno 14 dni od zadnje objave in danes je obenem tudi točno 14 dni, odkar sem zadnjič pošteno zadihala. Kakor banalno se že to sliši, ampak dejansko mi je zmanjkalo časa za blog. Druge stvari so me preganjale, druge obveze čakale in po kakem mesecu socialne izolacije je bil skrajni čas, da malo pokukam tudi v svet Prijateljstva. Norija se je upam končala in čeprav me v naslednjem tednu čaka zaključek dveh projektov in težko pričakovana selitev, se bodo definitvno našli trenutki tudi za Stuff. Do takrat pa tisto, kar mi krajša zadnje dni. Besedilo žalostno, izvedba s srcem. Posvečeno spodnjim sosedom, da jih končno nekaj preglasi.

Preveč besed, premalo dotikov, napačnih zvezd, ponesrečenih trikov, prehitrih gest, prepoznih umikov, mojih poti in tvojih mejnikov.

Ženske in računalnik? DA!

2008-05-11T13:12:00.004+02:00

Zadnje dni se mi dogaja na polno. Sicer na žalost nič tako dobrega, da bi si zaslužilo posebno objavo, ampak dve žurki v enem tednu in celodnevni izlet v Ikeo mi poleg dvojne službe, pisanja diplome, načrtovanja selitve in hkrati laganja bodočim podnajemnikom v trenutnem stanovanju (seveda o tem, da je stanovanje "popolno" - mislim, da mi gre kar dobro :) ne omogoča intenzivnega ukvarjanja z blogom. Za nameček bistveno preveč časa (po mojem skromnem mnenju) porabim za ukvarjanje z računalnikom. Uf ... Tako sem si morala v zadnjih dneh inštalirat 3 verzije SPSS-a. Ker se je na obisku oglasil Murphy in seveda nobena ni delala tako, kot bi morala. In (seveda!) vsako je bilo treba inštalirat na drugačen način. Tako sem spoznala cel kup .bin, .iuf, .cue in ne vem še kakšnih končnic. Skrekat znam vse, kar se pripodi mimo. Ou je! Obenem sem se naučila, kako se .ivr file spremeni v .mp3 file. Čeprav sem za .ivr slišala ravnokar. Ou je! Da ne govorim o tem, kako sem popravila, spet pokvarila in ponovno popravila računalniški kalkulator. Ou je! No, še zaključek: Windows & SPSS sux, Glista roxx! Ja, včasih sem bila glede tega precej bolj lena. Vedno sem čakala, da mi nekdo drug reši stvari. Potem pa se je enkrat zgodilo, da nobenega od "drugih" ni bilo v bližini. In zgodilo se je tudi drugič in tretjič. Tako mi ni preostalo drugega, da sem stvari vzela v svoje roke. Kajti če nekaj ne dela, hočem, da se popravi takoj. Ne v enem mesecu, v enem tednu, jutri. Takoj! Zdaj me skoraj ima, da bi zamenjala (bodoči) poklic. Sicer bi potrebovala še kakšno leto, ampak potem bi bilo to to. Na telefon (ali še bolje mail) bi se že znala oglasit z: "Have you tried turning it off and on again?" (IT crowd je must see), imam pa tudi že nekaj izkušenj z razlaganjem popolnim nevednežem (beri: mum&dad), kako stvari potekajo. Me kdo vzame v službo? :D (želim si samo Maca ali Vaio-ta, zelo hiter internet, roza miško in ogromno skodelico kave) Na vizitki bi bilo super prebrati: Glista Fashionista IT podpora Kako se pa vi spopadate s temi stvarmi?

Mozaična Glista

2008-05-07T11:00:00.003+02:00

To je tako kul, da si zasluži objavo na blogu.

Zelo enostavno - greš na stran http://www.picartia.com/ in v treh korakih imaš iz svoje fotke narejen mozaik. Uploadaš eno svojo slikico, izbereš iz katere kategorije slik naj ustvari tvoj mozaik (najprej sem poskusila z New York-om, pa rezultat ni bil ne vem kaj, zato sem šla potem kar na Paintings) in voila - rezultat je spodaj.

Če pogledaš z razdalje 1 kilometra, sem celo prepoznavna :)

Zahvala ...

2008-05-06T15:37:00.002+02:00

... se spodobi in je na tem mestu nujna.

Torej, fanfare pojejo Hadu in Teootu, ker sta s svojima prispevkoma bistveno povečala število klikov na moj vprašalnik. Iskrena zahvala za objavljen link in pameten nasvet Blogoroli, Frasu in Ervinu. Zahvalni pozdravi pa letijo tudi k Funkyguyu za podkupovanje brez moje vednosti in k U. za poslušanje mojega jamranja. In za konec (last but absolutely not least), hvala vsem, ki ste vprašalnik izpolnili. Verjamem, da je bilo naporno. Le kaj bi brez vas?! It's good to have you with us!

Hočeš biti koristen?

2008-04-28T18:01:00.003+02:00

Za pomoč človeku v stiski, klikni TUKAJ! Nekdo ti bo iz srca hvaležen :)

Senzacionalno! :)

2008-04-26T09:11:00.002+02:00

Vem, da je to že "stara fora", ampak pri M. in pri C. se pogosto nasmejem do solz, zato objavljam še moje iskalne pojme. Človeška domišljija definitivno ne pozna meja in včasih se res ne morem načudit, kaj vse ljudje pogooglajo ... Največ obiskovalcev na moj blog pripelje "družinski dvoboj" in neverjetno število različic tega pojma. To je bil en mojih začetnih postov, ki ima en cel komentar (samo-promocijo v bistvu) in v katerem sem napisala, da oddaja ni preveč popularna. My mistake :) Očitno je nenormalno popularna! Zdaj pa še cvetke: -- life stayle (mogoče če bi pravilno natipkal-a, bi prej našel-a kaj uporabnega :) vseeno uspe prit na moj blog) -- ojoj (prosim?! :) -- delo pomivanje 2008 novo mesto (ne, hvala, res ne bi) -- foto te kura (hm ... kaj naj bi to pomenilo? :) -- http://glistafashionista.blogspot.com (to gre pa v drug okvirček :) -- iščem gospodinjsko pomočnico (po moje ga/jo je vse minilo, ko je pristal na opisovanju mojih anti-gospodinjskih genov :) -- ogrevanje - pancarji (LOL) -- poskus z glisto (pa upam, da ne z mano :) -- tina košir stara (pa ni tako stara, no :) -- tjaša železnik je visoka (ma dej, a res? :) -- visoka sem 193 cm (what can I do to make you happy? :) -- vlake muzika (a je to kašna nova glasbena zvrst?) In še zmagovalna trojka: 3. mesto: kaj ti bo denar če si nesrečen (pravilno!! a sem jaz kdaj pisala o tem? :) 2. mesto: kratke hlače Interja kje lahko kupim (OMG OMG, a se zdi, da jaz navijam za Inter? BF & C., zatistnita oči, tega nista prebrala :) 1. mesto: bonny teoo (haloooo?! a kaj zamujam?? Vem, da Bonny išče fanta, za Teoota sicer nisem zihr, če kaj išče ali že ima, ampak - a se kaj dogaja za mojim hrbtom?!) PS. Sherlock je odkril nekaj (pa ne pove, kaj)! Bonny, a rečem kako dobro besedo zate, al ti kar zmenek zrihtam? :P

!!Povzetek!!

2008-04-25T22:56:00.003+02:00

To je prav tisto, čemur sem se skušala izogibat, ampak včasih ne gre drugače - skrčen povzetek dogajanja zadnjih dni: - Selitev je stresna. Še posebej, če ni ogrevanja, wc-papirja, tople vode in interneta. Safr nad safrom. Zmaga pa nov stol, nova miza, večji monitor in božanski kavč. Pa na žalost ne govorim o domu, ampak o službi. - Iskanje česarkoli v Ljubljani je prav tako safr. Še posebej, če si omejen na LPP in SŽ. In res mi ni jasno, zakaj je v Sloveniji ta obupna navada, da je treba vsako stvar ogradit. Vedno mora bit neka zapornica, neka ograja, živa meja, vrata, karkoli. Samo da je vsem jasno, da je tvoje. Moje nožice bi pa verjetno uničiče tisti meter zemlje/trave/ceste, ki bi ga prehodile. Itak. - Spet sem razturala na bowlingu. Bila sem zadnja, predzadnja in zadnja. V Vodafone areni bi morali razmislit o tem, da namesto Uniona v žirafo točijo Laško (ali še bolje Heineken). ~~Verjetno~~ Zagotovo bi mi šlo potem boljše. - Sprašujem se, če si lahko (psihično) odvisen od šumečih vitaminskih tablet ... - Vedno bolj kažem znake bipolarne motnje (in ne manične depresije, B., ne verjemi vsega Oprah :). Ne vem sicer, kako bi si drugače razložila razpoloženjska nihanja, puberteta me je namreč zapustila že nekaj let nazaj. - Teden ni bil moj. Do danes je šlo preveč stvari narobe - tako zelo, da sem mešala dneve. In obleke. In razpoloženje. Muhast april. - Bila na obisku, zaradi katerega še bolj cenim ~~svoje~~ trenutno stanovanje. Drugače je bil pa obisk ... prijeten. - Tole prečrtavanje besed pa res seka!! - Nujno, ampak res nujno bo treba zamenjat frizuro. Ta želva-stil mi počasi preseda. Navdahnila me je V., ki sigurno šarmira z ula-so-not-actress-furlan fizuro (videla osmino filma, vesela, da sem zamudila preostali del). Razmišljam o pažu. - Zaljubila sem se v Ikeo. Saj ne, da je to kaj novega, ampak imela bi vse. VSE! Čeprav nimam kam dat in v resnici ničesar ne rabim. Da ne omenjam, da v Ikei sploh še nikoli nisem bila ... - Baje preveč in premalo govorim, a je to sploh mogoče?! - Diploma mi žre živce. Help - anyone? - Ne morem se upret: xo xo!

Otvoritev sezone kopalk ...

2008-04-16T22:01:00.009+02:00

(Namibija v vsej svoji lepoti)

... na mojem blogu se je začela. Letos je Nancy spet odpeketala v daljne kraje, tokrat v Namibijo. Kljub temu da je leta in leta vztrajala pri tem, da je svojim kopalkam tudi sama svoj model, se je lani premislila (ali je a) preveč debela; b) zadosti bogata; c) naveličana sebe; kdo bi vedel :) in za model izbrala Nino Osenar. Kar je bila odlična izbira, saj Nina še nikoli ni zgledala tako dobro kot v tistem katalogu. Letos je izbrala Tino V. Cavazza, kar je spet super izbira. Tina je za tako staro teto (saj ne da bi vedela, kolko let ima, ampak predvidevam, da čez 30 in mama :) v super stanju. V bistvu se je spomnim še iz časov Smrklje, ko so bili nekako obsedeni z njo, saj je bila v vsaki drugi številki. Osebno mi gospa Cavazza ni preveč simpatična, ampak za njeno postavo bi pa dala marsikaj. Simply perfect! No, kar me pa izrazito moti,je ta prežvečen look z na pol zaprtimi očmi in rahlo priprtimi ustnicami. So last year (and so porn :). Fotografije so pa še enkrat več perfektne, ker je tudi fotograf ostal isti (his majesty Aleš Bravničar) in s tako kombinacijo lokacije, fotografa in modela je seveda tudi rezultat pričakovan. Vseeno sem katalog (tako kot lani) naročila na dom. Izključno zato, da bom lahko opazovala fotke. Ker kopalke, oh, kopalke so pa grozne! Ti živalski vzorci ... ppppffffuj! In povrh vsega še krepko presegajo moj budget. Komaj čakam Lisco & Beti hihi :D

(gorđs body) (neposrečena) (najlepše kopalke)

Mini nasvet ...

2008-04-16T19:03:00.003+02:00

Da ne bo tako kot zadnjič, ko sem dobila uporabne nasvete po tistem, ko sem puder že kupila ... sprašujem preventivno. Že en teden sem brez kreme in nujno potrebujem novo. Ker me je nekaj zadelo v glavo in sem se odločila, da od zdaj naprej dajem alkohol samo še V in ne več Na telo, sem se morala odpovedat Vichy-ju, moji dosedanji ljubezni. Torej, katero kvalitetno, ampak ne predrago (do 40€ recimo) kremo brez alkohola mi priporočate? Za normalno kožo z občasnimi obiski osamelih sovražnikov z imenom M. (believe it or not, po zadnjem izpitu se je stanje bistveno spremenilo :P) Hočem imet tako kožo kot gospa na spodnji fotki :D

Ko dobim uporaben nasvet, sledi normalen post :D

Zrcalce, zrcalce na steni povej ...

2008-04-14T22:22:00.003+02:00

Spominjam se, da so nam v gimnaziji, ko je bilo prostih ur že preveč, le-te radi nadomeščali z različnimi aktivnostmi, ki so jih običajno vodile svetovalne delavke (oziroma karkoli so že bile tiste gospe). Kaj konkretno smo takrat počeli, sem bolj ali manj pozabila, v spominu pa mi je ostala ena poučna ura. Začelo se je tako, da je vsak dobil list papirja, na katerega je moral napisati svoje ime in narisati ogledalo. Nato so ti listi potovali po razredu in vsak je moral v ogledalo posameznega sošolca napisati eno njegovo lastnost. Ko je list obkrožil razred, si ga dobil nazaj v roke in ugotovil si, kako te vidijo sošolci. Zanimivo. Prepričana sem, da ta list še nekje hranim in ob prvi priložnosti ga bom poiskala, saj me res zanima, kaj je na njem pisalo. Vem samo, da stvari niso bile tako "nedolžne" - pri 17-ih nismo bili tako prijazni in prizanesljivi, kot bi bili verjetno danes. No, zadeva se mi zdi zanimiva predvsem zato, ker je včasih luč, v kateri te vidijo drugi, zelo zamegljena.Tako se mi zdi, da tudi na Facebook-u v črno zadanejo aplikacije, ki so povezane s tem, kakšen si v očeh drugih. In včasih se temu prav ne moreš načudit ... Z nekaterimi se enostavno moram strinjat. Na primer to, da me je nekdo označil kot "most likely to live for chocolate", na drugi strani pa kar nekaj oseb kot "most likely to get out of trouble by smiling". V aplikaciji Compare people (za tiste, ki ne uporabljajo FB - aplikacija, kjer primerjaš ljudi v parih in izbereš, za koga bolj velja določena lastnost) je bilo dolgo časa zame najbolj značilna lastnost "can drink more". Hm ... Hvala bogu se je to spremenilo in sem zdaj "best shopping companion" :) (če kdo potrebuje, se priporočam), očitno sem pa tudi precej "useful" oseba. Obenem pa sem prišla do zanimivega spoznanja, da me očitno moji prijatelji ne vidijo kot samozavestno in avanturistično osebo. In tu še ni konec. Prepričani so, da sem fashion victim, da bi se poljubljala na prvem zmenku in da je zame bolje, da neham pit. Hm ... Mislim, da je zame boljše, da se na tem mestu ustavim, da ne bom po nepotrebnem ustvarila napačnega vtisa :)

First time ...

2008-04-09T22:04:00.003+02:00

... bom objavla košček sebe na blogu. Voila! (mogoče bi lahko naredila puzzle :) Na žalost sem predvidevala, da bo tu slikca mojih novih balerink, ki pa mi očitno niso usojene. Ker jih tudi v tretjem poskusu v dveh različnih trgovinah nisem dobila. No, so pa zato tu moje stare, lepe, nežuljajoče ... kot posledica zdolgočasenega čakanja v avtu in igranja s telefonom (preden roma v smeti). Kaj bolj pametnega objavim jutri, zdaj moram update-at blog listo in se posvetit lepotnemu spancu ...

Čeprav ...

2008-04-05T09:33:00.003+02:00

... zjutraj ni bilo vode ... poslušam ekstremno depresivne Radiohead ... sem bila včeraj živčna razvalina ... sem šla spat utrujena ... sem se zbudila, kot da ne bi spala niti minute ... me boli trebuh ... me zadnje čase nič več ne razveseli sem danes VESELA!!!

Moja srce parajoča prošnja (ampak je res bila taka) se je očitno obrestovala, saj sem še naslednjih šest mesecev študentka! Ou jeeeeee! Seveda sem kot običajno zamudila "redni" rok za oddajo prošnje in sem posledično zadnje 4 dni preživela brez statusa študenta, kar pomeni tudi brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja ... Hm, v bistvu sem ugotovila, da kršim kar nekaj zakonov, saj sem vseeno delala (pa čeprav brez napotnice), živim itak na "črno", da ne govorim o množici zdownloadanih filmov. Ups! :) Ampak koga briga vse to, ko si študent ... In še pomembna novica, ki ima velik vpliv na moje razpoloženje - v četrtek sem investirala 27 evrov v nove Phillips-ove slušalke, ker so se prejšnje pokvarile (ne, NISEM jih pokvarila jaz! :). Če torej srečate malo zmedeno punco, ki se ne sekira več, ker ji je bus že 128-ič speljal pred nosom, ampak rajši poplesava po postaji - yap, that's Glista. In še moje ljubice:

Ojoj!

2008-04-01T21:02:00.004+02:00

Kakšne maile sem začela dobivat :( KAKO VEŠ, DA NISI VEČ ŠTUDENTKA

Tvoje rožice so še vedno žive!
Seks v mali postelji je absurden!
V hladilniku imaš več hrane kot alkohola!
šest zjutraj je ura, ko vstaneš in ne, ko greš spat.
Svojo priljubljeno melodijo poslušaš v avtu!
Imaš dežnik. Gledaš vremensko napoved!
Tvoje prijateljice se ločujejo.
130 dni počitnic zreduciraš na 10.
Jeans in pulover nista več večerna toaleta.
Ti si tista, ki pokličeš policijo, ker otroci ne znajo utišati glasbe!
Starejše osebe v tvoji bližini sproščeno pripovedujejo opolzke šale!
Ne veš več točno, kdaj se zapirajo lokali!
Zavarovanje za avto se znižuje in stroški kredita se povečujejo.
Psa pričneš pravilno hraniti in mu ne prinašaš ostankov iz McDonald's-a.
Po spanju na kavču čutiš bolečine v hrbtenici.
Od opoldneva do 6-ih zvečer ne spiš.
Večerja in kino sta cel zmenek in ne samo začetek.
Namesto MTV pričneš gledati TV dnevnik.
V lekarno greš po Iboprufen in ne po kondome ali po test nosečnosti.
Vino za 2€ ni več tako dobro.
Zajtrkuješ dejansko takrat, ko je čas za zajtrk.
V trgovini ne kupiš samo testenin in Pepsi-ja.
"Ne morem več piti" zamenja "Nikoli več ne bom toliko spil"!
90% časa za računalnikom porabiš za delo!
Nič več ne popivaš doma, da bi nekaj prihranila, preden greš v gostilno.
Pozorno prebereš vse te vrstice in iščeš izjavo, ki se te ne tiče...

Jutri je dan D, ko se bo odločalo o tem, a bom še študentka ... Za vso moralno podporo se že vnaprej zahvaljujem :D

Blog me up!

2008-03-29T14:24:00.003+01:00

Pri meni se je vse skupaj začelo z Odprtim kopom (o tem sem pisala že tu). Stvar se mi je zdela omembe vredna prvič zato, ker je to ena super pogruntavščina, drugič pa tudi zato, ker je velik del uporabljenega teksta prišel izpod mojih rok/tipkovnice. No, zdaj se da to reč uporabljat tudi pri pisanju bloga. Za kaj se pravzaprav gre? V tehnične podrobnosti se ne bom spuščala, ker se mi niti sanja ne, kako vse skupaj deluje (zdi se mi, da mora biti blazno zapleteno), point je v tem, da ti ta "zadeva" za ključne besede v besedilu poišče linke. No, ja, če še enkrat preberem zadnji stavek, mi sploh ni jasno, kako bi lahko kdorkoli razumel, kaj sem hotela povedat, tako da poskusimo še enkrat. Postopek potek tako, da se odpraviš na stran Zemante, na levi strani klikneš gumb "download Zemanta" in slediš navodilom za inštalacijo. Nato odpreš svoj blog in začneš ustvarjat nov post (deluje v Blogger-ju in Wordpress-u). Aplikacija ti nato predlaga linke, ki jih lahko uporabiš ali pa ne (po želji), prav tako ti predlaga s kontekstom povezane fotke in članke o določeni temi. Zanimivo, zabavno in uporabno. Sploh za tiste, ki imamo radi stvari polinkane, pa se nam včasih s tem ne da ukvarjat.

V iskanju navdiha ...

2008-03-26T21:08:00.002+01:00

... za življenje. Bedno je, ko ti postane vseeno. Za vse. Ko te nekaj razveseli za pol ure, potem pa je spet nazaj vse sivo. In ko veš, kaj je narobe, pa se ti enostavno NE DA ukvarjat s tem. Da bi karkoli spremenil. Pa čeprav veš, da bo potem drugače. Mogoče bo na začetku nekaj časa še bolj obupno, ampak na koncu se bo splačalo. Vem, da se bo. Ker mi je do sedaj uspelo (skoraj) vse, kar sem si želela in v kar sem vložila trud. Iščem še kanček motivacije in nekaj, kar me bo porivalo naprej, potrebujem pa kup odločnosti. Zdaj vsaj vem, kaj bi rada (in ne povem še :) in približno pot za doseganje tega cilja. Začetek je že.

Zdaj pa malo bolj optimistične teme. Veliki petek je bil zakon. Preživet ob pršutu, torti in ogromni količini cuba libre-tov. Zelo zanimivo je, ko prepoznaš nekega blogerja, on/a pa o tebi ne ve nič. In ti razlaga stvari, ki jih v bistvu že veš, ker si jih prebral na njegovem/njenem blogu. Smešno za umret :D Po 4 urah spanja in vožnji po zasneženi avtocesti s povprečno hitrostjo 50km/h so ostali prazniki minili mirno. Našla sem svoj nov najljubši film. Čeprav sem se že lani zaobljubila, da si bom pred Oskarji ogledala vsaj glavne favorite, mi to spet ni uspelo. Če bi jih, bi zagotovo pravilno stavila - No country for old men in Javier Bardem sta zakon. Konec bi sicer malo priredila, ampak film je super. Super je tudi tiktak blagajna v Mercatorju, ampak najsuperejše so pa moje nove kavbojke! Če bi imela koga, da bi jih pofotkal, bi jih dala na blog. Ker ownajo my ass! Končno!

In zmagovalka spodnjega perila je ...

2008-03-20T15:59:00.010+01:00

Kako se je vse skupaj začelo? Predvsem je bilo krivo to, da me moje vsakodnevno popotovanje s 6ko vodi mimo dveh jumbotov z Liscino reklamo za novo kolekcijo spodnjega perila Cheek. In bolj ko jo gledam, bolj mi gre na bruhanje. Res. To, da Lisce že same po sebi ne maram (ker ima po izkušnjah sodeč katastrofalno razmerje med ceno in kvaliteto), najbrž tudi malo vpliva. Ampak ta linija za mlade Cheek mi je res simpatična. Ker so se končno potrudili in naredili nekaj bolj sodobnega, naprednega. Iris Mulej ni bila slaba izbira - takrat je bila namreč še sramežljiva gospodična in ni vsakič zgledala kot pornozvezda (čeprav spodnja fotka ni najbolj posrečena). Sanja Grohar je bila že korak navzdol (fotke so bolj ali manj grozne, Sanja pa itak premore sam še pogled Playboyeve zajčice). Ampak tale Nadiya je pa no-go. NO-go. Punci sicer konkretno nič ne manjka - ima lepo postavo, soliden obraz, je simpatična, ampak fotogenična pa res ni. Nočem se delat preveč pametne, ampak verjetno mi je okrog 15 sezon različnih Next top model zadev (hm, malo me je sram :) vseeno pustilo kakšen drobček teoretičnega znanja. Nekako mi sploh ne gre v račun. Najprej furajo stil najbolj popularnih misic, potem pa preskočijo na neizkušeno (okej, vsaj tako zgleda) plesalko. Če že, bi vzeli Remarjevo Sabinco (priznam, meni je prelepa) ... ... ali pa, če so želeli blondinko, Kokaljevo Tjašo. Z obema so itak že sodelovali. Punci, ki vesta, kako se pozira. In punci, ki bi najbrž še ob tako slabem fotografu izpadli dobro. No, ker mi ni dalo miru, sem šla za vsak slučaj čekirat - žal je fotografinja ženska :D (me je pa presenetilo, da je Sanjo za Cheek fotkal Aleš Bravničar ... Najbrž je imel slab dan :) Kakorkoli že, verjetno ni najlažje reklamirat spodnjega perila na tak način, da vse skupaj ne izpade prostaško. Kljub temu se z malo truda in domišljije da. Tokrat je namreč Lisci lekcijo odčitala Beti. No, Beti tudi ne maram preveč, predvsem zaradi še nerazvozlanega sistema številk, ki povzroči, da vedno kupim premajhno ali preveliko stvarco, ampak v spomladansko-poletni kolekciji spodnjega perila, so Lisco premagali na celi črti. Poleg vsega seka tudi katalog - mene so popolnoma prepričali. V stilu Olimpijinih navijačev: Beti? Ena! Lisca? K***c! :) Komaj čakam kopalke!!

Sorry, what's your problem?!

2008-03-13T17:51:00.002+01:00

Hm ... upam, da se ne bodo vsi moji posti nanašali na shopping, ampak trenutno ne gre drugače. Prejšnji teden je bil Zanimiv, Zelo Zanimiv. Vendar o tem kdaj drugič (če sploh kdaj). Tokrat pa ... predstavljajte si:

- Situacijo 1: Kot obsedena iščem kavbojke po celi Ljubljani. Končno jih najdem, ampak so kar precej drage. Odločim se, da premislim. Naslednji dan jih v trgovini ni več. Grem v BTC in upam, da tam bodo. Najdem pravo številko, napačna dolžina. Stopim do prodajalke. GF (z nasmehom): "Živijo, a mate hlače te številke mogoče daljše?" Prodajalka (ne da bi se premaknila z mesta): "Ne. A ti te niso zadost dolge?" GF (še vedno nasmejana): "Ne, hočem daljše." Prodajalka (me glede kot največjo budalo): "Te ti bodo zihr prav, sej si manjša kot jaz, pa men so te čist kul. Dej probi te!" GF (strele letijo iz oči): "Ne bodo, hvala vseeno." Mislim, draga prodajalka, kaj ti tukaj ni jasno?! Hočem hlače številka XY, dolžine WZ. In NOČEM tvojih trapastih nasvetov. In kaj, če so tebi prav?! Mogoče imam pa jaz daljše noge (v to sicer dvomim, ampak vseeno :P) ali pa si samo želim, da se mi pol metra hlač vleče po tleh!! Kura. - Situacijo 2: Na pijači. Pride natakar. Natakar: "Zdravo, kaj prnesem?" GF (žejna za crknit): "Tri deci limonade, prosim." Natakar: "Nimamo limonade, a Fanta bo v redu?" Dddddd, a je Fanta isto kot limonada? A je sploh približno podobno?! Sploh ne razumem, kako ne morejo imet limonade, če pa rabiš sam par limon in to je to. Ampak OK, če že nimajo limonade, naj me vsaj pustijo, da se sama odločim, kaj bom pila in mi ne ponujajo nekaj čisto tretjega. -Situacijo 3 (današnji dan): Spet intenzivno iščem vijola žabe. V glavi imam točno določen odtenek, ampak takih ne najdem nikjer. Iz obupa skočim v najbližjo trgovino in prijazna prodajalka mi najde podobne. Niso mi preveč všeč, ampak ker jih "nujno potrebujem", jih kupim. Ko pridem domov, vidim, da so napačna številka. Zato jih grem danes zamenjat. GF (veselo): "Dober dan. Prejšnji teden sem tukaj kupila žabe, pa mi je prodajalka dala napačno številko. A bi jih lahko prosim zamenjala? Saj jih nisem niti odprla, ker sem že takoj videla, da so premajhne." Prodajalka (naveličana vsega): "Aha, bom pogledala." Vzame žabe, pogleda številko in reče: "A to je za vas?" GF (v mislih že zavija z očmi): "Ja, zame." Prodajalka: "Ampak to vam bo sigurno prav, saj ste drobčkeni." GF (že nestrpna): "Vse žabe imam št. XX, tako da bi tudi te zamenjala." Prodajalka (kao išče): "Joj, ampak tole je iz micronečesa, to vam bo sigurno prav, veste, unih pa več ni." GF (odkrito zavija z očmi): "OK, hvala, na svidenje." Grrrrr! A ji res ni jasno, da mi mora dat tisto, kar jaz želim?! Pa če je to XXL majčka ali pa čevlji št. 27! A je tako težko poklicat v drugo trgovino, pa vprašat, če imajo mogoče tam to številko, ali pa me vprašat, če bi potem rajši katere druge vzela?!

Konstantno se mi dogaja, da mi prodajalci solijo pamet in mi skušajo vsilit nekaj, česar nočem. In eno je 100% - v taki trgovini me ne bodo videli več. Nikoli. Uf, se že boljše počutim. Zdaj se grem pa obleč žabe. Če mi ne bodo prav, jih z veseljem podarim komu :D PS. Zvečer grem na bowling, držite pesti, da zmagam (opcija: da nisem zadnja)!

Mango? Mango!

2008-03-05T10:27:00.002+01:00

Se mi zdi, da se mi zadnje čase dogaja pogosto. Da po velikih mukah končno najdem nekaj, kar mi je všeč, potem pa nimajo moje številke. Ja, o oblekah govorim.

Včasih mi ni bilo težko it v shopping. Če bi me kdo vprašal sredi noči, če grem zraven, bi brez premišljevanja vstala in šla. Tudi denarnica je bila bolj na varnem doma. In noge niso nikoli bolele. Zdaj mi je to skoraj muka. Vse mi je dobesedno grdo, kar mi je všeč, je ponavadi najdražja stvar v celi trgovini. Ko pa končno najdem nekaj res lepega (vmes sem se odvadila kupovat "povprečne" stvari, torej kupim samo še tisto, ki mi je RES kul), nimajo več moje številke. Pa naj gre za hlače, čevlje ali pa puder (številka pudra rofl). Včeraj sem šla po dolgem času v Mango, ki je moja najnajljubša trgovina. En od razlogov, da me toliko časa niso videli, je predvsem lokacija, ker mi je res zoprno, da je samo v BTCju (pa HiperMercatorju v Šiški, kar je še bolj odročno), pa še to v brezvezni stavbi, kamor moram it prav z določenim namenom. Drugi razlog je pa ta, da kar nekaj časa niso imeli nič, kar bi me potegnilo. Bila sem pač navajena, da iz Mangove trgovine ne odhajam praznih rok. Včeraj pa ... Oh! Najprej sem na netu sčekirala vso novo kolekcijo. In vse so tudi dejansko imeli (in v resnici je izgledalo much better kot na netu). Zaljubila sem se v majčko, ki je imela napako. Zelo vidno. In je zato ostala v trgovini. Našla pa sem tudi kavbojke, ki so bile v vseh številkah razen ... ja, moji :( Pri kavbojkah sem res izbirčna in res bi mi sedle (imam pač poseben talent, da uganem, kako mi bodo stale številko manjše hlače :), še zmeraj pa nimam jajc, da bi si jih naročila prek neta. Zato bom danes izkoristila dobro voljo BF-a in ga najlepšejše prosila, da me odpelje v Šiško. In če dobim vsaj kavbojke (kaj šele majčko brez napake :), bom 10 minut najsrečnejša punca v Sloveniji. Držimo pesti. Ironija (zato tudi tako dolg post, namenjen taki nepomembni zadevi): kavbojke se imenujejo Carmen. Jebemtiš, prinašaš nesrečo :)

I've found new love!*

2008-03-03T09:58:00.003+01:00

Njam, njam in še enkrat njam!

To je nekaj najboljšega alkoholnega, kar sem kdajkoli pila (pustimo koktejle). Ofkors je nisem pila same, ampak ne glede na to, kaj zmešaš zraven, tako lepo diši. Pa čeprav mi je bilo še tri dni slabo in bom verjetno zaradi navdušenja nad njo tarča zbadanja še kako leto. Glede na to, da se počasi odpravljam na obisk FF, bi kakšen požirek definitivno potrebovala :/ Za fanatike in radovedneže priporočam obisk Absolutove spletne strani, še posebej te "razstave". To je zame uspešna blagovna znamka in tukaj bi se lahko česa naučil npr. Fructal. Ne pa da me ima za norca z nekimi smoothie-ji, ki so vse prej kot to ...

* I found, I have found ...? New love, a new love ...? Whatever :)

Pes in mačka in slon in miš in 29. februar

2008-02-29T12:45:00.002+01:00

Današnja objava bo posvečena posebni osebi brez posebnega razloga. Enostavno se mi je zahotelo pisat o tem. Ker sem veliko razmišljala in se mi zdi pravi mali fenomen, kako se lahko dva tako različna človeka v bistvu sploh prenašata. Včeraj sva namreč (kot že tolikokrat doslej) spet pristala v vroči debati. Kričanje vse povprek in zaključek brez zaključka. Jaz mislim, da imam prav, on misli, da ima prav. Skoraj neverjetno je, kako se v nobeni stvari ne strinjava. Lahko je to položaj Kosova, barva las ali osebne pravice, moje mnenje je vedno drugačno od njegovega (in pravilno hihi :). In nikoli ne prideva do konca. Verjetno je kriv balkanski ponos in slovenska trma. Ampak kljub temu shajava in se imava pravzaprav čisto super. Pa čeprav sva kot pes in mačka, fizično pa bolj kot slon in miška :) Lepo je, ko veš, da imaš nekoga, ki bo poskrbel zate, ko bo potrebno. Pa vse najboljše vsem, ki danes praznujejo! Redki so ti trenutki ... :D

Menjam roke!

2008-02-26T08:53:00.003+01:00

Včeraj sem imela "pokoro". Verjetno sem v življenju naredila preveč grdih stvari, da sem jih zdaj morala poplačat :P Nosila sem namreč ploščice. Iz bližnjega parkirišča v četrto nadstropje. Brez dvigala, se razume. Večkrat (bolj natančno trikrat, četrtič sem se namreč sesedla že v pritličju). In danes praktično ne čutim rok. Pravzaprav lažem, še kako čutim roke, ker me tako bolijo. Vem, da nisem v formi in da sem švoh. Ampak nisem pa pusi :) Zato sem šla preko meje svojih zmožnosti in danes imela krče v roki. Do joka. Danes je torej na urniku rehabilitacija, ker me čaka še naporen teden. In obljuba, da začnem migat. Drugače kmalu niti compa ne bom mogla več dvignit. Razmišljam o še enem blogu in novi oblekci za tega. Iščem tudi vijola žabe. Skisani možgani? Najbrž. Grem razmišljat. Edit: Že vem, kdo bo naslednjič nosil ploščice. Ta dva si je pa vredno ogledat. Našla pri Človeku.

Me, myself and football.

2008-02-21T22:13:00.002+01:00

Zadnja dva večera sta bila v znamenju nogometa. Spet. Sem že skoraj pozabila, kako to gre, ko se dogaja Liga prvakov. Tekme slovenske reprezentance me zadnjih nekaj let pač ne privlačijo več. Sem pa zato kar velika fanica klubskega nogometa. Velika z ženskega vidika. Kar si jaz razlagam nekako tako, da ne spremljam nogometa samo zaradi igralcev, ampak me v resnici zanima. In tudi kaj o njem vem. No, v resnici se mi zdi, da obvladam :) Najbrž bi bila odlična trenerka. Delala bi na psihološki pripravljenost in vodila bi me intuicija.Zdaj razmišljam o tem, da verjetno nisem prava fanica, ker nimam "svojega" kluba. Zaradi miru v hiši navijam izmenično za Milan in Liverpool. Ne prenesem Interja in Chelse... (le kako se to sklanja?!). Na živce mi gredo tudi Scholes, Totti, Hargreaves, Matterazzi in Dida, v svoji ekipi pa bi imela Henry-ja, Gerrad-a, Kaka-ja in Cannavar-a. Tudi izkušenj mi ne manjka, vsaj virtualnih ne. Približno od sedmega razreda dalje običajno igram Football manager-ja in mi v bistvu ne gre slabo. Poleg tega sem v Nostradamusu (igrica na rtvslo.si, kjer napoveduješ rezultate tekem) prehitela svojega BF in trenutno zasedam odlično mesto (nekje okrog 300. haha :), letos pa sem se lotila tudi Fantasy Footballa, ampak tu žal nisem tako uspešna (ker pred začetkom nisem prebrala navodil).

Pa naj zdaj še kdo reče, da nisem za ožen't?!

Kaj naredite, ko ste nesrečni?

2008-02-18T18:06:00.002+01:00

Jočete, si pulite lase in se zaprete v kopalnico? Preklinjate, kričite ali mogoče loputate z vrati? Nehate govorit, nehate jest in se smilite sami sebi? Pokličite fanta, punco, prijatelja ali mamo? Greste po nakupih, gledate mehiške nadaljevanke ali mogoče pospravljate? Se nažrete čokolade, se napijete ali greste na zabavo? Se zakopate v posteljo, berete trač revije ali mogoče spremenite frizuro? Pojete? Tečete? Se namakate v banji? Kuhate? Kaj VAM pomaga? Prisežem, da vem za vsak Kurtov vdih in izdih in sploh vse v tej izvedbi.

Moje najljubše in vredne ogleda ...

2008-02-15T16:30:00.003+01:00

... spletne strani namreč. To, da sem odvisna od interneta, itak vem že nekaj časa. Čeprav ga zaradi objektivnih razlogov 48 ur na teden totalno ignoriram. Ali potem sploh še sodim med zasvojence? Kakorkoli že, moje zapravljanje časa na internetu je poleg pisanja in prebiranja blogov, ukvarjanja s študijem in službo namenjeno naslednjim zadevam - moje najljubše spletne strani: - Facebook. Ne morem, da ne bi. Vem, da je otročji, neumen in še marsikaj (vstavi poljubno število negativnih pridevnikov) in da sem njegov glavni cilj (=ponovno navezovanje in negovanje stikov z že skoraj izgubljenimi prijatelji, I guess) že zdavnaj izpolnila, ampak vedno se najde nekaj, kar me potegne. Pa naj bo to "speed racing", "make a baby" ali "friends for sale". Bolj brezsmiselno je, bolj mi je všeč. - The Internet Movie Database ali IMDB. Nisem noben filmofil, ampak brez tega ne gre. Sicer sem že zdavnaj obupala nad ocenami filmov/serij, ker se očitno moj okus ne sklada z okusom večine, kljub temu pa je lahko nek namig - če ima film/serija res nizko oceno, potem je RES zanič. Obožujem Goofs :) - RTV SLO. Od vseh novičarskih portalov ima najmanj nadležnih reklam (zato ga postavim pred Dnevnik), je relativno ažuren in ima kratke in jedrnate novice. Predlagam uporabo Odprtega kopa. - Google analytics. Res me zanima predvsem to, zaradi katerih iskalnih pojmov nekdo pristane na mojem blogu. Pa tudi to, od kod prihajajo obiskovalci. Res zanimive službene lokacije :) - Deviant art. Definitivno najboljša ozadja in slike nasploh. Priporočam kategorijo Minimalistic. - In moja ljubica, na katero sem skoraj pozabila, Wikipedia. Brez nje praktično ne morem več in vsa čast tistemu, ki se je to izmislil. Kdo je to bil, vam lahko pove Wikipedia :) Kaj pa najbolj osovražene strani? Tiste (predvsem tisti blogi), kjer mi začne iz zvočnikov nabijat glasba. To me tako zmoti, da enostavno zaprem okno. Jebiga. In tiste butaste strani, kjer jim je težko naredit različico v angleškem jeziku - predvsem se to zgodi pri omejenih Italijanih, Špancih in Francozih. V 21. stoletju smo, dragi moji.

My boyfriend is out of town ...

2008-02-14T14:03:00.003+01:00

Se dobro, da Valentinovega ne jebem pet posto. (na mojem blogu ne dovolim grdih besed). Ker bom namreč sama. In vesela :) No, malo pa BF vseeno zavidam, ker je v Barceloni (and I love Barca), ampak upam, da bom vsaj kaj malega dobila :P Na wish-listi se nahaja naslednja reč: Se imam pa kljub temu lepo. Povabila sem se na kavo, pojedla toliko čebule, da me še zdaj peče jezik, poskusila riževo mleko (not bad) in si za darilo (kljub približno kilogramu in pol čokolade v omari) kupila - guess what? Čokolado! Pa še en komad za vse nesrečne in za Carmen:

Še besedilo, da boste lahko peli (tako kot jaz):

Hold up... hold on... don't be scared You'll never change what's been and gone May your smile... Shine on... Don't be scared Your destiny may keep you warm. Cos all of the stars are fading away Just try not to worry you'll see them some day Take what you need and be on your way And stop crying your heart out Get up... Come on... why you scared You'll never change what been and gone

Pesmica je tudi v filmu Butterfly effect (ali po slovensko Učinek metulja). Obvezno gledat! Vsem pa želim eno lepo Valentinovo in čim več pozitivnih presenečenj! :*

Mini stres

2008-02-12T16:13:00.000+01:00

Nimam se kaj pritoževat. Malo delam (šele zdaj sem ugotovila, da so mi v službi št. 2 dali radodarno božičnico, v tako kritizirani službi št. 1 pa povišali urno postavko - kar pa še ne pomeni, da vzamem nazaj vse, kar sem takrat napisala!), malo se ukvarjam s faksom (popravljam seminarsko, ki sem jo začela "pisat" leta 006, ampak glede na to, da je gospod prof. niti ne prebere ...), malo se zabavam (praznovali smo 50 let juhej!!), bistveno preveč časa visim na netu (obvladam vsa socialna omrežja) in bistveno preveč jem (odkrila sem jogurt s karamelo mmm!). Očitno je, da mi res ni slabega, zato ni čudno, da (kdo bi si mislil, da bom kdaj to napisala) mi stres povzroča nakupovanje. No, ne čisto navadno, ampak nakup novega pudra, kar zna biti res komplicirano. Pri meni. Ker ni hujšega za videt kot punca, ki ima napačen odtenek pudra, bljak! Zato sem bila zadnjega pol leta kar brez :/ To krizo smo na srečo uspešno prebrodili, rezultat se nahaja spodaj (malo reklame mora bit) Zvečer pa me čaka še bolj stresno dejanje, in sicer likanje. Ne morem se odločit, kakšen izid bi mi bil bolj pri srcu - zažgane obleke ali razbit likalnik. O rezultatih poročam jutri, upam, da ne iz Kliničnega centra ...

Help! Išče se zajklja!

2008-02-06T11:29:00.000+01:00

Za našega ubogega zajčka. Za razumevanje kritične situacije je nujen ogled videospota: A ni revček? :) PS. Kakršnokoli povezovanje z mojim privatnim življenjem je neumestno :) PS1. Prepogosto poslušanje pesmi škodi. Verjetno si to namreč ne želite prepevat naglas :) PS2. Izvajalec TISM, naslov komada Everyone else has had more sex than me.

Absurdnost današnjega dne

2008-02-04T16:39:00.000+01:00

Ne, mislim, da to ni bila Ema, o kateri se govori, kot da je najpomembnejša stvar na svetu (komentirala ne bom - pa čeprav sem gledala vse tri večere - ker je to zelo lepo povzela Irena, s katero se skoraj v vseh pogledih strinjam in zame sta definitivno zmagovalca voditelja, še posebej izjava B.: "Mario, a si ti tud not padu?" :) Da je "kuhinja", se pa itak zmeraj govori, ne glede na to, kdo zmaga.). Ni bila niti najbolj bedna banka na svetu, katere komitent ne bi bila niti v primeru, da mi dajo 100€ na mesec, ker mi gre blazno na živce ta kaj-me-motiš-med-telefoniranjem attitude in ker se očitno tudi njene stranke sčasoma navadijo na brezobzirnost in nevljudnost. Hm, in niti to ne, da sem morala poslat dve datoteki in seveda eno od njih pozabila pripeti (dooooooh!). Definitivno zmaga namaskiran pes. WTF?! Kdor se je danes kaj sprehajal po Ljubljani, ni mogel zgrešiti psa, ki ga je lastnica spremenila v Supermana. Nisem se zmotila - to ni bil plašček za psa, ki ga zebe, ampak je bil kar dalmatinec, ki je imel okrog vratu zavezano Supermanovo ogrinjalo (ki se mu je seveda motalo okrog telesa in nog). Upam le, da ni bil poleg tega še namazan :/ Če še komu ni jasno - pust je za LJUDI!!!

Podarjam si ...

2008-02-03T19:02:00.000+01:00

... torto za rojstni dan.

Happy birthday, Glista! :)

Za dušo #1

2008-02-01T22:28:00.000+01:00

Simply perfect.

Anti-gospodinjski geni

2008-01-30T21:36:00.000+01:00

Naj za začetek pojasnim, da po moji definiciji med gospodinjska dela spada vse, kar je povezano s čiščenjem, vključno z likanjem (in brez kuhanja). No, danes sem našla vzrok za moj odpor do gospodinjskih opravil --> anti-gospodinjski geni, zagotovo! Kako pa bi drugače razložili dejstvo, da mi približno po minuti pomivanja posode nabrekne koža na prstih in razpokajo dlani, tuširam pa se lahko tudi pol ure, pa se to ne zgodi? Ali pa to, da me, ko posesam približno kvadartni meter stanovanja, tako boli hrbet, da se moram pred nadaljevanjem malo spočit? Pa da me napade pošasten glavobol takoj, ko začnem čistit tla, in neha tisto sekundo, ko neham čistit (drugače pa me glava boli le takrat, ko imam mačka)? Da niti ne govorim o tem, da je pralni stroj za moje pojme najbolj kompliciran tehnični aparat, da je treba za mano vedno popraviti obešeno perilo in da se približno vsak tretji poskus likanja pri meni konča z razbitim likalnikom? Ja, geni so krivi. What can I do about that? :innocent smiley: Sprijaznila sem se, da najbrž nikoli ne bom "gospodinja leta" in da moja hiša ne bo nikoli hiša z najlepše urejeno okolico/balkonom/vrtom/rožami ... Če bi že bila gospodinja, bi bila verjetno še najbolj podobna mešanici med Gabrielle in Susan. Hm, najbrž je bolje, če nisem :) Sploh pa je moj življenjski moto od tega trenutka dalje tale:

NMS ali what's wrong with the world today?

2008-01-29T16:53:00.000+01:00

Za začetek opozorilo: današnji post bo v stilu godrnjavih starih mam. Jebiga, spoznala sem, da se staram. Vse skupaj se je začelo, ko sem se kakšen mesec ali dva nazaj sama peljala z vlakom domov. Že na prvi postaji me je obkolila skupina srednješolcev in ker mi je kot zakleto umrl mp3-player po kaki minuti in pol vožnje, sem bila prisiljena prisluškovat njihovemu pogovoru. Nisem ravno na skrito vlekla na uha, ampak sem kar očitno poslušala, kaj "pametnega" bodo povedali. Nekaj so govorili o gsm-ih, šoli ... Precej dolgočasno torej, če se ne bi neprestano pojavljala beseda/kratica NMS. In sicer v smislu "koliko NMS-jev imaš pa ti?" in podobno. Najprej sem mislila, da jo to kakšna stvar, ki jo zbiraj, kot npr. "jaz imam tri, manjka mi pa še pet NMS-jev, pa bom napolnil album". No, malo so bili vseeno prestari za zbirat nalepke :P Potem sem na to pozabila, dokler se ni včeraj zgodba s "kolko NMS-jev imaš ti?" ponovila. Drugo prevozno sredstvo, drugi srednješolci, ista tema. Jap, priznam, potrebovala sem več kot en mesec in Google, da sem, ko sem prišla domov, končno ugotovila, kaj bi to bilo NMS. Za tiste, ki ne veste (upam, da nisem edina) = Ni dosegel Minimalnih Standardov. Ja, stvari so se spremenile, odkar je my ass sedela v šoli. Pa da ne bo komu prišlo na misel, da sem tako počasne sorte, da bi lahko na hitro ugotovila, da je to enostavno enako tistemu, kar smo nekoč rekli graja ali opomin ali kakorkoli že. Ker ti otroci so imeli NMS-jev cele zbirke. Že to, da se vprašanje namesto "a imaš kakšnega?" glasi "koliko jih imaš?", pove veliko. Ampak to, da 25 učencev v razredu (v katerem jih je najbrž okrog 30) ne dosega minimalnih standardov znanja, se meni zdi grozljivo. In zelo zaskrbljujoče. Najbrž ni problem v tem, da me v srednji šoli ni bilo že 6 let. Saj smo tudi mi imeli svoje "finte" - ko smo rajši kot k slovenščini šli na biljard in fse namesto v razredu skupinsko skrivali kar v garderobi, se izmišljevali nemogoče bolezni, da le ne bi bili vprašani, prestavljali in ponavljali teste, dobivali enke in neopravičene ure, imeli graje, opomine in ukore. Ampak večinoma smo sestavili neko dvojko in so graje ob konferencah bile prej izjeme kot pravilo. Da bi bil kdo neocenjen, si skorajda nismo privoščili. In matura je bila uspešna. Kaj pa bo s temi otroci? A bodo ravno tako kot mi šli na fax (kamor gre itak že vsak) in bodo čez nekaj let "strokovnjaki" na svojem področju (nedavno nazaj so pa v srednji šoli komaj zmogli minimalen standard znanja)? Na tej točki me je sram, da živim v državi, ki se niti najmanj ne zaveda, v katero smer pelje svoj šolski sistem ...

Last minute life-style

2008-01-23T14:14:00.000+01:00

Yap, taka sem. Plus "prelaganje na jutri" life-style. No, kako pa se prepoznaš v takem stilu? Nekaj tipičnih značilnosti (če se še kdo prepozna): - račun za mobitel običajno plačaš šele takrat, ko že dobiš sms, da ti ga bodo sklopili - ostale račune prav tako plačuješ zadnji dan, nekje okrog polnoči (in seveda pozabiš, da gre stvar naprej šele na delovni dan, če je slučajno to petek, sobota ali nedelja) - knjige v knjižnico vračaš dan po tistem datumu, ko bi jih moral vrnit (tisti dan je še brez zamudnine) - sladkor kupiš takrat, ko porabiš že vse stare zaloge in celo sladkor v prahu, ki je v omari že pet let - poročilo o delu in ure v službioddaš takrat, ko ti zagrozijo, da drugače ne morejo projektov zaključit ali pa da bodo zaradi tebe tudi drugi brez plačila - ko se odpravljaš na žurko, si lase pereš tik pred zdajci in nato letaš zunaj z mokrimi (ker ti zmanjka časa za sušenje) - božična darila kupuješ 31. 12. zjutraj (ja, medtem so postala že novoletna) - enako velja za rojstnodnevna darila in voščila (SMS obvezno pošlješ šele po 22.oo - čeprav se spomniš že zjutraj) - po nove leče greš takrat, ko te stare že tako tiščijo, da ne moreš več gledat - and I can go on and on and on ... In tako se ti potem zgodi, da zamudiš rok za oddajo dispozicije! Ampak sprašujem se, ali je to res posledica grdih navad, ali pa je razlog le v tem, da NIKJER ni napisano, da jo moraš oddat en teden pred sejo oddelka, kaj šele, da bi bilo kj objavljeno, kdaj seja oddelka je. Jebemti filofax :/

Drugače pa sem se na srečo tako sprakticirala, da mi tak način življenja ne povzroča večjih preglavic. Samo drugi se morajo še navadit na to :)

A mi nekdo razloži ...

2008-01-16T21:47:00.000+01:00

... zakaj ima Ministrstvo za šolstvo in športi na svoji spletni strani seznam šol, ki (ni)so na prvi šolski dan v šolskem letu 2007/08 izobesile zastave? Ker mi res ni jasno, čemu to služi. KLIK! A je to kakšno določilo, da morajo imeti zastavo Slovenije in zastavo EU? A jih sicer kaznujejo? In kako to sploh preverjajo (glede na to, da pri nekaterih "ni podatka")?

Slabo vest imam ...

2008-01-15T13:20:00.000+01:00

... ker je že drugi teden razprodaj, jaz pa nisem še vstopila v nobeno trgovino, kaj šele, da bi kaj kupila. OK, že lažem. Prejšnji teden sem, ker sem prišla na dogovorjeno mesto pred dogovorjeno uro, na hitro skočila v prvi del H&M, kjer o razprodajah ni bilo ne duha ne sluha. Vsaj edini dve stvari, ki sem jih prijela v roke, nista bili znižani. Aja, naj na tem mestu priznam, da imam (baje ne preveč lepo) navado, da vsako stvar (ampak res VSAKO) primem v roke. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz moram stvar prijet. Ali jo pobožat ali pa se jo vsaj dotaknit. Tudi če mi sploh ni všeč. No, in še to moram priznat, tega se pa dobro zavedam, zraven delam različne grimase. Še posebej, če mi stvar ni všeč (v stilu izbuljenih oči in misli "WTF, kdo bi si pa to navlekel nase?!"). Verjamem, da zgleda precej smešno, ko me nekdo opazuje, ampak takšna pač sem in to je moj stil nakupovanja :) Spet sem malo zašla, ampak v glavnem, a girl's got to do, what a girl's got to do. In kot prava fashionistasta Glista naznanjam, da grem v shopping. Prosim, prosim, prosim, da ne bi domov prišla praznih rok. Tnx a lot. Sprašujem se: Koliko € je preveč za torbico??

My kind of men

2008-01-14T15:28:00.000+01:00

Med ukvarjanjem z diplomo (sucks!!) se je treba vsake toliko malo spočit. Sorry, boyfriend :) En in edini, Chad Michael Murray. Najbrž je odveč napisat, da mi je uspelo ulovit novo sezono OTH ... Freddie Ljungberg. Zaradi njega gledam(o) nogomet. Wentworth Miller. Believe it or not, Prison break-a ne gledam ... Josh Hartnett. Ne samo da dobro zgleda, ampak tudi dobro igra. Wicker park in Lucky number Slevin sta filma, ki jih je treba videt. Nujno!In da ne bodo ravno vsi enaki (a si niso nekam podobni?), še enega iz stare garde. Ethan Hawke. Umica res ni bila najboljša izbira :)

Avatar - ogledalo duše?

2008-01-08T15:01:00.000+01:00

Baje naj bi avatar, ki si ga izberemo, tudi nekaj pomenil. Vsaj tako pravi dr. John Suler, psiholog z Univerze Rider. Čeprav mi ni jasno, po kakšni metodi je do teh ugotovitev prišel (in dokler ne izvem, jih ne priznam za resnične), ampak so pa zanimive:

Živalski avatarji (Nemalokrat hišni ljubljenčki. Ljudje, ki si izberejo žival za predstavnika svoje spletne osebnosti, se poosebljajo z lastnostmi te živali.)
Risankasti avatarji (Lahko so znak nedoraslosti uporabnika. Kadar so bolj sofisticirani, pa lahko pomenijo, da oseba za takim avatarjem nekaj skriva, tlači v sebi ali ap preprosto noče razkriti svoje prave narave).
Slavne osebe v avatarjih (Uporabnik se z neko slavno osebo bodisi identificira bodisi zafrkava. V vsakem primeru si na ta način poskuša povelati samozavest.)
Zlobni avatarji (Skoraj vedno so izraz neke agresivne fantazije in/ali občutka neke krivde. Lahko je tudi poskus odtujevanje v neki spletni skupnosti, kjer se počuti preveč ogroženo.)
Zapeljivi avatarji (Napol goli ženski avatarji so povsem unisex pojav. Uporabljajo jih predvsem povprečne ženske in aseksualni moški.)
Avatarji moči (Vsebina takih avatarjev predstavlja omnipotento moč. Ljudje, ki izbirajo take avatarje, izkazujejo svojo nezrelost in negotovost.)

A se kdo najde? Jaz sem nedorasla - vedno in povsod :)

Đizs, you suck!

2008-01-07T11:40:00.000+01:00

Naj na začetku priznam, da je moje znanje o delovanju interneta res skromno. Oziroma ga ni. Edino, kar ločim, je hitrost - ali dela hitro ali dela počasi. In internet mora delat hitro.

Sploh ne vem, če je še kdo na tem svetu, vsaj izmed tistih, ki pišejo blog, ki še pomni, kako je, če internet dela počasi. Upam, da sem edina, ker pač nikomur ne privoščim te "sreče". Ja, Glista je bila med prazniki večinoma doma, kjer internet namreč dela počasi. ZELO počasi. Približno tako počasi, da če hoče čekirat mail, potrebuje približno 15 minut. Ali pa tako, da datoteke, večje od 500kb, sploh ne more zdownloadat. Da ne govorim o tem, da dlje kot do vstopne strani Bloggerja ali Facebooka nikakor ne pride. Totalen suffer.

(to je v vednost za prihodnje, ko Glista izgine z obličja Zemlje :)

In kje se tukaj vmeša Đizs? Počasnega interneta nimamo namreč zato, ker bi si to želeli, ampak zato, ker drugačnega ne moremo imeti. Ker je potrebno nekaj v smislu prenove telefonske centrale (or something like that). Za kakih 100 ljudi. In ker so se končno malo zmigali in začeli delat na tem področju, sem se že veselila, da se bo mogoče kaj premaknilo na bolje. Ampak ne - stvari stojijo. Zakaj? Zato, ker Cerkev zahteva za 5 metrov (!!!) prekopane zemlje (na enem usranem dvorišču) odškodnino celih 1000€ na mesec. Prosim?!?!

Brez besed sem. Ostane mi le še molitev, da nekdo pride k pameti.

Jutri ...

2008-01-06T20:38:00.001+01:00

(med delovnim časom :) razložim, zakaj me ni bilo toliko časa. Torej tudi v novem letu se držim načela "bolje jutri kot nikoli". Srečno novo leto :)

Go to hell!!!

2007-12-21T17:03:00.000+01:00

Načeloma se imam za kar potrpežljivo osebo. Res je, da hitro vzkipim, res je pa tudi, da se temu primerno tudi zelo hitro pomirim. In hitro pozabljam. Torej je treba res veliko, da se mi nekdo/nekaj dokončno zameri. Vse se pa spremeni, če se mi zdi, da se mi dogaja krivica. Takrat kričim, jočem in se mečem po tleh. In definitivno NE pozabljam. Tokrat ne bo nek pojokav post o izgubljenih prijateljih/cah & crap (o tem kdaj drugič :), ampak o moji službi. Tako imenovani službi. V bistvu imam dve, recimo jim Služba št. 1 in Služba št. 2. V podrobnosti Službe št. 2 se zdaj ne bom spuščala - tudi o tem raje kdaj drugič. Zavedam se, da sem si čisto sama kriva in da po eni strani nimam pravice utrujat, ker če mi toliko stvari ni všeč, bi lahko preprosto job zamenjala. Ampak se mi trenutno ne da, ker ... ja, komot mi je. Sem pa danes dokončno pregnala vse dvome o tem, da sem ZA ukinitev študentskega dela, vsaj v taki obliki, kot je sedaj. In noben mi ne bo prodajal tega sranja, da nekateri pač ne morejo študirat, ker nimajo denarja - za take so štipendije in študentski domovi in boni in tako naprej. In s tem se da čisto normalno preživet. Kakorkoli že, mislim, da je študentsko delo podcenjeno. Hja, zakaj pa potem delam prek napotnice in nisem še diplomirala? Hm, mogoče pa zato, ker si je tako lažje poiskat delo - gospod direktor ima bistveno manj stroškov z mano, zato bo, ko diplomiram, raje vzel nekoga drugega, ki bo še vedno imel status. Če bom jaz osebno kadarkoli imela v službi študenta, bom definitvno poskrbela, da se NE BO vračal domov z manjvrednostnim občutkom. In NE BOM mu plačevala toliko, da ga bo sram povedat, koliko zasluži. In NE BOM mu povišala urne postavke za celih 16 centov in si mislila, da sem mu s tem polepšala dan, če ne celo naslednjega pol leta. In NE BOM ga povabila na izlet samo, če bo ostal prostor zanj. In ga pri podeljevanju raznih božičnic in daril NE BOM spregledala. In vsekakor BOM vedela, kako mu je ime. In tudi BOM poskrbela za to, da bo bil zadovoljen, da bo imel vse, kar potrebuje za nemoteno delo. Predvsem, če bo delal stvari, ki meni prinašajo ogromne zaslužke... Ja, jezna sem. Ne zaradi nekih daril in podobnih reči, ampak zaradi samega odnosa. Ker se gre za princip. Ostajam izključno zaradi pridobivanja izkušenj in punc, ki so res fajn. Ampak ko bo v mojem žepu diploma, bom le še pomahala v slovo. Tudi če bom brezposelna naslednjih 38 let. Ker se cenim. Pospravljeno stanovanje in kremšnita v hladilniku sta mi popravila dan :)

It's party time!

2007-12-10T18:16:00.000+01:00

Mogoče en cuba libre za ogrevanje?

Začelo se je prejšnji petek, nadaljevalo pa se bo cel mesec. Ena najlepših stvari, ki jih prinese december, so pač praznične zabave. Pa čeprav bi bilo mogoče boljše, če bi se prenesle v januar, ki je že sam po sebi čisto preveč depresiven. Ampak kakorkoli že, upam, da jih bo čim več in da bodo čim bolj uspešne. Vse je na mestu - job za jutri odložen, outfit je tudi že izbran (pozitiven učinek presentljivo uspešnega nakupovanja prejšnji teden), želim si le, da bo družba dobra, saj ne bom poznala skoraj nikogar. In ponavadi so take žurke na koncu najbolj nepozabne :)

Jutri pa le mir, prosim ...

Dragi Miklavž, Božiček, Dedek Mraz ...

2007-12-05T19:43:00.000+01:00

... in vsi ostali dobri možje (če je še kakšen, za katerega ne vem, da obstaja). Z letošnjim pismom želja sem sicer malo pozna, ampak ker se prvi med vami na delo poda šele danes ponoči, sem tako le ujela skrajno rok za oddajo mojih letošnjih želja. Mislim, da sem bila precej pridna (dejstev ne bom navajala) in si resnično zaslužim kaj lepega. Ker vem, da imate ob tej obilici dela malo časa za telepatsko branje želja vsakega posameznika, bom svoje kar lepo naštela. Pri tem sem se izognila nemogočim (pa čeprav bi bile izpolnitev le-teh nujno potrebna, na primer zvrhano mero pameti in podobno), tako da moje skromne, a vendar izpolnjljive (hm, čudna beseda; =tiste, ki se jih da izpolnit sem imela v mislih) želje so (vrstni res ni pomemben): 1. Benettonov dežnik (sicer si želim svetlo zelenega, tistega čisto navadnega zložljivega za 10€, ampak tega na slikci se tudi ne bom branila) 2. nove rjuhe (kakršnekoli, samo da so pisane in mehke; slika je simbolična) 3. gin (ker je ena izmed nujno potrebnih sestavin, ki manjka v moji zalogi alkoholnih pijač, da postane mojster v mešanju koktejlov) 4. povratno letalsko karto v New York ali Berlin (prosim prosim!!!!) 5. katerikoli del smučarske opreme (smučke, pancarje, očala, čelado)6. nov planer (letos bi kakšnega novega, ne več Moleskine in niti TeNeues; v Konzorciju imajo neke nove z elastiko) 7. parfum Hugo Boss Deep red (nujno!) To bi bilo, dragi možje, zaenkrat vse. Seznam se bo pa sproti dopolnjeval, tako da vam priporočam, da ga redno spremljate. Hvala že vnaprej za vse izpolnjene želje :* Pridna Glista Fashionista

Legenda!

2007-12-02T19:42:00.000+01:00

Čeprav imam trenutno ful dela, ne morem, da ne bi tega objavila. Sicer ne gledam Hri-Bar-ja, ampak tip je res zakon. Ostala sem brez besed. Fredi. Jan. Tomi. In še Anžej. Zakon :)

That's me.

2007-11-27T11:13:00.000+01:00

I'm not crazy, I'm just a little unwell

I know, right now you can't tell

But stay awhile and maybe then you'll see

A different side of me

Video trenutno ne morem nalimat, ker mi bedniki v službi niso inštalirali Flash playerja. Bom kasneje, da bo jasno, kateri komad je to. Matchbox 20 roxx!

Med pisanjem Miklavžu se sprašujem : Koliko likalnikov v povprečju razbije človek v svojem življenju?

Miss sveta ...

2007-11-26T20:29:00.001+01:00

... skozi oči Gliste Fashioniste :) Med novicami sem danes prebrala, da bo zdaj enkrat izbor za novo miss sveta. Komentarjem glede samega izbora se bom tokrat izognila (izbora nisem gledala še nikoli, pogledam samo rezultate), sem pa šla malo pokukat na njihovo stran, kjer so predstavljene vse kandidatke. Naša miss Tadeja Ternar, ki je sploh nisem prepoznala. Ne vem, zakaj so ji zravnali lase, fotka pa itak zgleda tako, kot da so fotoaparat izumili včeraj. Don't like it. Še nekaj takih, za katere bi bilo mogoče boljše, če bi ostale doma. Miss Poljske, miss Nove Zelandije. Danka in Argentinka. Nemka in miss Kajmanskih otokov. Miss Čila in Škotinja (OMG!). Romunka Pa da ne bom samo kritizirala, še nekaj takih, ki so mi res lepe. Indonezijka.

Irka.

Slovakinja.

miss Martinique.

Kitajka.

miss Dominikanske republike (hm, kako bi rekli prebivalki te države? dominikanka? dominkanskorepublikanka? a izraz za to sploh obstaja?)

Računam na to, da bo teh zadnjih šest med top 12. Oziroma kakorkoli že to gre. We'll see :) Sovražim blogger in njegovo urejanje fotk :(

Tako slabo mi gre?

2007-11-23T09:43:00.001+01:00

Hotela sem prilepit slikco, ampak je na žalost tako slabe kvalitete, da se ne da razbrat, kaj me muči. Zdi se mi, da precej hitro tipkam in posledica tega je ogromno število napak. Sem pač menja, da manj časa porabim s popravljanjem tipkarskih napak (desni klik roxx) kot s preciznim tipkanjem. O številu prstov, ki jih pri tipkanju uporabljam, ne bi zgubljala besed (= veliko manj kot bi jih lahko). Skratka, zadnjič sem doživela šok, ko se mi je v Wordu izpisalo tole: There are too many spelling or grammatical errors in "xxx.doc" to continue displaying them. Hm, KAJ?! Naj povem, da je bil jezik slovenščina, znakov okrog 50.000 in da res ni blo TOLIKO napak. Očitno mi hoče nekdo tam gor nekaj povedat :) But I don't really care about that. Našla sem namreč tole: Olny srmat poelpe can. I cdnuolt blveiee taht I cluod aulaclty uesdnatnrd waht I was rdanieg. The phaonmneal pweor of the hmuan mnid, aoccdrnig to a rscheearch at Cmabrigde Uine rvtisy, it denos't mtater in waht oredr the ltetres in a wrod are, the olny iprnoatmt tihng is taht the frist and lsat ltteer be in the rghit pclae. The rset can be a taotl mses and you can sitll raed it wouthit a porbelm. Tihs is bcuseae the huamn mnid deos not raed ervey lteter by istlef, but the wrod as a wlohe. Amzanig huh? yaeh and I awlyas tghuhot slpeling was ipmorantt! Zakaj bi se sploh še obremenjevala s tiskarskim škratom??

Trenutek za zgodovino

2007-11-19T17:45:00.000+01:00

Nikoli nisem bila ljubiteljica poezije. Na pamet znam eno samo pesem, ki mi je ostala v spominu še iz drugega razreda. Takrat sem pozabila, da je bila domača naloga naučiti se pesmico na pamet in sem se jo posledično naučila med odmorom. Očitno mi je to povzročilo takšne travme, da jo znam zrecitirat še danes. "Pusti me deček v materi zemlji ..." Groza! Prav tako si nisem nikoli izposodila, kaj šele kupila knjige pesmi. Izjema je bila Bralna značka, ko je bilo vsako leto treba prebrati vsaj eno zbirko pesmi, in matura, ko sem obvladala Kosovela. Zato je toliko večje presenečenje, da mi ostane v spominu prava pravcata pesem. Preprosto zato, ker je popolna.

Feri Lainšček: NE BODI KOT DRUGI Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Pokaži mi zvezdo z mojim imenom, zloži mi pesem z bizarnim refrenom. Povabi me včasih v kraje neznane, mi zjutraj pod okno pripelji cigane. Povej mi o sanjah, četudi so grešne, zaupaj mi želje, četudi so smešne. Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti. Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo. Usoda je živa in mrtvi junaki, naj še hrepenijo postaje in vlaki.

Stand-by

2007-11-16T14:53:00.000+01:00

Ja, moj blogec je bil malo na stand-by-u. Pa tudi še kaj drugega sem dala na stran. Zakaj? Kdo bi vedel ... Nekako ni bilo energije za nič. Zdaj pa je prišla nazaj. Tako da hvala Carmen, Andreji, E.-ju in Funky guyu za spodbude. No, pa ne, da prav nič ni bilo z mene. Iz omenjenega nakupovanja ni bilo nobenega učinka (razen enega kup Milk). Sem pa zato volila in v drugo tudi izvolila predsednika države. Poleg tega sem Olimpiji z intenzivnim "buuuuuuuuuuuuu"-janjem pomagala do tiste superkul zmage nad CSKA-jem.

Aja, vmes sem bila kake 3 dni obsedena s Facebook-om, dokler nisem rešila tri četrt kvizov in posvojila živalce. Potem sem se ga pa že naveličala.

Ugotovila sem tudi, da je zadnji roman najbolj brane slovenske pisateljice, ki je bil v knjižnici neprestano izposojen in sem si ga prigrebla šele zdaj, za en drek.

No, pa 12 delov prve sezone One tree hill-a sem pogledala. Ker sem nameravala it do 2. januarja čez vse štiri sezone, da potem peto gledam sproti. Yeah, right.

Ni kaj, veliko koristnega sem v tem času naredila. Boljše bi bilo, da bi kak post napisala. I promise I'll be better!

Zmeden post, kot je zmedena njegova avtorica.

Kako veš, da si Slovenec?

2007-10-28T18:31:00.000+01:00

1. Šlivo cures everything from a stomachache to paper cuts. 2. You are well acquainted with “sarma”. 3. You eat everything with “ajvar”. 4. Your profanity consists of Croatian and Serbian phrases because Slovenija is too pure to have swear words. 5. There is nothing gross about blood sausages (krvavice). 6. Drinking with your parents is normal. 7. Your relatives, especially in Slovenija, do not believe in opening the car windows on a sweltering hot day because of “prepih”. 8. When outside of Slovenia, you fight an irresistible urge to kiss the person you’ve just shaken hands with. 9. You're not allowed to leave the house with damp hair because you're going to become bolan(a). 10. You have to wear copate around the house, even if you have carpeting and it is 95 degrees outside. 11. Your family makes their own vino, medica, or šlivo. 12. You never got to sleep in on Saturday because you had Slovenska šola. 13. Mami is always making you eat. 14. You know how to dance polka and you’re proud of it. 15. Someone in your family can play buttonbox or accordion and is always bothering you to learn. 16. You’ll still drink Cockta to please your family in Slovenija even though it makes you sick to your stomach. 17. English verbs are acceptable if used with the ending "-ati", which makes them Slovenian: "play-ati", "study-ati", “clean-ati”. 18. At the age of 13 you are only allowed to go out of town with your friends for folklore festivals, drinking binges, and dances. 19. Your parents were at the party where you first got drunk and maybe even offered you a drink. 20. Then they waited until the ride home to beat the crap out of you for getting drunk and embarassing them. 21. The majority of your friends are also your relatives, even if they aren't your relatives; because you refer to their parents as "teta" and "stric”. 22. "Kuhovnice" are not only used for stirring when cooking... they are also used by mami to beat you when there is no "šiba" handy.. 23. At least once you've told your parents that you'll call the police to report "child abuse" and your parents said "Ja! Samo probaj..." 24. Lunch on Sundays has more courses than Amerikanci have for Christmas or Thanksgiving dinner. 25. Your 13 year old sister can out-drink any Amerikan'c or Irishman. 26. You love "golaž", but don't like bringing it to school or work for lunch because you'd be embarrassed if someone asked you what it was. 27. Vegetarianism is not a concept your parents understand. 28. All other action stops when you hear people speaking Croatian or Serbian somewhere. 29. You smell garlic or alcohol on the old man's breath behind you sitting on the pew in church on Sunday mornings. 30. You never got the "Birds and the Bees" talk from mami or ati when growing up. 31. You are only allowed to vacation in the homeland for a minimum of 4 weeks. 32. Your relatives alone can populate a small city. 33. You’ve worked in the “štale” at your relatives house in Slovenia and the cow smell didn’t even bother you. 34. You know what a "D.P" and a "Boater" are and you frequently call your parents by either derogatory name. 35. You think mixing Coke and red wine (bambus) is an extremely tasty drink. 36. You're still laughing your ritka off because you know every single one of these are true.

What made my day

2007-10-26T15:22:00.000+02:00

SMS: Danes smo vam nakazali xxx€. Lep dan, Študentski servis. Juhu! Po celem mesecu vstajanja ob nečloveških urah, potovanjih po večjem delu Slovenije in zgubljanja živcev z razvajeno mularijo (OK, bile so tudi izjeme) je končno prišlo tudi plačilo. Ki bo zadostovalo za nove škorenjce (vsekakor ne bodo Gačanovičevi), nov plašček, nove kavbojke (če niso že spet razprodali moje številke) pa še za kaj bo ostalo. Vse trpljenje je ob tem pozabljeno, tako da drugo leto spet :)

Dekle iz sosednje ulice ...

2007-10-23T17:51:00.000+02:00

Ali kakor naj bi se pač glasil prevod. The girl next door imam v mislih. In to ne kar neko dekle, ampak eno prav posebno - Natasho Bedingfield. Na začetku mi ni bila preveč všeč, zdaj pa mi ta Soulmate nikakor ne gre iz glave: No, čeprav meni ne zgleda kot girl next door (ki naj bi zgledala čisto povprečno), se pa vsekakor obnaša kot pridna deklica. To je pa po vseh izpadih Britney, Paris & ostalih prav osvežujoče. Pa še nakj je na njej, ki mi je všeč. Ampak to pa izdam kdaj drugič.

Ali si zapomniš obraze?

2007-10-21T21:07:00.000+02:00

Jaz imam že nekaj časa težave s tem. Pravzaprav že od vedno. Nikakor si ne morem zapomnit obrazov oseb pa če se še tako trudim. Včasih sem to kompenzirala s tem, da sem si zapomnila njihova imena in to mi je šlo res dobro. Zdaj pa mi nagaja tudi to. Pravijo, da moraš, če si hočeš zapomnit neko ime, le-to na glas ponovit. Kot npr. "Živijo, jaz sem Micka." "Živijo, Micka." Bom poskusila naslednjič. Ampak nasveta za to, kako si zapomnit obraze, nisem še zasledila. Sem pa zato rešila naslednji test - Face-memory test - in mi sploh ni šlo tako slabo. V prvem delu sem čisto malo pod povprečjem :) No, v drugem sem pa mojster. Mogoče bom pa z vadbo napredovala ...

Skrivnost je pojasnjena!

2007-10-17T17:03:00.000+02:00

To sem zadnjič dobila na mail: Študija je pokazala povezavo med bakterijami, ki živijo v prebavilih človeka, in neustavljivo željo po čokoladi. Izvedli so jo švicarski znanstveniki in v njej dokazali, da imajo odvisniki od čokolade v prebavnem sistemu drugačno bakterijsko floro kot tisti, ki jih čokolada ne mami. Enako velja tudi za druge vrste hrane: kaže, da so črevesne bakterije tiste, ki določajo, ali nam bolj „dišijo" solate in sadje ali meso in slaščice.

Izsledki študije so pomembni zato, ker nakazujejo nove možnosti zdravljenja nekaterih vrst debelosti. Naselitev določenih bakterij v prebavila bi lahko postalo del zdravljenja. Raziskovalci so tudi priznali, kaj je bilo pri študiji najtežje: najti enajst moških, ki sploh ne marajo čokolade.

Študija je potekala tako, da so pet dni zapored primerjali urin in kri enajstih moških, ki so vsak dan jedli čokolado z urinom in krvjo enajstih moških, ki jim za čokolado ni bilo mar. Izvidi so se pomembno razlikovali v desetih merjenih parametrih. Aminokisline glicin so denimo izmerili več pri odvisnikih od čokolade, taurina pa so našli več pri tistih, ki čokolade ne marajo.

Vprašanje, na katerega bodo morali odgovoriti v bodoče, pa je, ali bakterije povzročajo željo po čokoladi ali velja obratno: da način prehrane v zgodnjih letih vpliva na sestavo bakterijske flore prebavil.

I admit, I'm a chocoholic! (in nisem sama kriva :)

Toše R.I.P

2007-10-16T11:07:00.000+02:00

Igor E. Bergant vs. Erika Žnidaršič

2007-10-15T21:12:00.000+02:00

Saj ne vem, ali je smešno ali žalostno, vsekakor pa vredno branja. Začel je Igor E. Bergant s temle, nadaljevala Erika Žnidaršič tukaj, potem pa je Bergant spet odgovoril.

VS.

Noben od njiju ni pretirano prijazen do drugega. V bistvu sta presneto nesramna. In res me zanima, kako se bo zadeva končala. Pa tudi vodstvo RTV-ja najbrž ne bo ravno zadovoljno z besednim obračunom njunih novinarjev.

Gačanovičevi škornji

2007-10-15T11:29:00.000+02:00

Zadnjič sem celo večnost čakala na bus pred Konzorcijem in moj pogled je pritegnilo neko bleščanje. Bleščanje z druge strani ceste. Gledam in gledam in ugotovim, da se nekaj sveti iz Pekove izložbe. Hm, Peko? A nima Peko nekih čevljev za starejše gospe, OK, za gospe po 40., take udobne, klasične čeveljčke? Hja, ne povsod. V prodajalni na Slovenski cesti ekskluzivno (torej samo tam) lahko kupiš tudi Gačanovičeve škornje. Bila sem predaleč, da bi pogledala ceno, ampak sem si pa kasneje ogledala katalog in rečem lahko samo eno: bruh! Primerki so edine fotke, ki sem jih našla na netu, v resnici so škornji hujši: Če se boste slučajno sprehajali tam nekje, pokukajte v izložbo. Meni se zdijo blazno cheap, primerni zgolj za kako striptizeto v Las Vegasu. Prav zanima me, koliko jih bodo dejansko prodali.

Prosim prosim ...

2007-10-12T12:09:00.000+02:00

... naj mi nekdo pomaga in mi pove, kaj pomaga, če te boli grlo. FUL boli! Poskusila sem že vse: mleko z medom, čaj z medom, čaj z limono, čaj z limono in z medom, Neo angin, Lekadol plus C, Granobil ... In kaj se zgodi? Vedno bolj me boli :( Pomislila sem celo, da mi kot čokoholiku primanjkuje čokolade in sem si iz obupa naredila vročo čokolado in kupila 300-gramsko Milko - in še vedno nič. HELP!!

Pa kaj je tem ljudem?!

2007-10-10T12:36:00.000+02:00

Dvajsetletnik, ki naj bi ga pretepli varnostniki Globala, je za poškodbami umrl. Več o tem tule. Sama z varnostniki nimam slabih izkušenj. Mogoče tudi zato ne, ker nikoli ne težim in ne delam neumnosti. Sem pač mnenja, da če sem kul do njih, so oni kul do mene. Sem pa slišala že cel kup zgodbic o tem, kako so jim utrujali za prazen nič. Polovici teh zgodb nekako ne verjamem (ker vem, kako se ponavadi obnašajo tisti, ki to pripovedujejo), no, ostali polovici pa ja. Ampak kljub vsemu je tukaj očitno šlo čez vse meje. In nekako me je minila želja žurat po Ljubljani :( Pozitivna izkušnja: Včeraj se mi je varnostnik v KMŠ-ju, ko mi je po nesreči stopil na nogo, lepo opravičil. Tako da očitno le niso vsi enaki.

Mmm ...

2007-10-09T11:09:00.000+02:00

Ja, vem, da je freakin' cold zunaj, da je bilo zjutraj 8 stopinj in da bo kmalu čas za plašč in škorenjce. Ampak po moje je sladoled primeren za vsak letni čas, za vsako vreme in za vsako priložnost. Njam! :) In moj najljubši? Ben & Jerry's sladoled. Mogoče zato, ker imam tako redko priložnost, da si ga kupim, ali pa , ker je tako drag, da MORA bit dober. Vsak okus, ki sem ga do sedaj poskusila, je bil božanski - od Chunky Monkey do Chocolate Therapy ... Komaj čakam, da grem spet nekam, kjer ga imajo. In ga pojem tri kile :)

Nove bedarije ljubljanske mularije

2007-10-07T21:11:00.000+02:00

To me je razjezilo že v petek, ampak nisem utegnila napisat. No, v bistvu me razjezi v povprečju trikrat na teden. In naivnež bi pomislil, da sem se po tolikem času na to že privadila. Ampak se nisem in se tudi ne bom. O čem pa sploh govorim? O poslušanju muzike na mobitelu. Do konca na glas. Na avtobusu ali vlaku. Grrrrr! Vsakič znova preklinjam tistega, ki se je zmislil, da se da na telefonu posušat glasbo. In res ne vem, kaj je treba, da bodo mulčki ugotovili, da to pa NE GRE, ker gre ostalim na živce. In samo čakam, kdaj se bo našel en junak (saj bi sama to naredila, ampak žal je s 50 kg to malo težje), ki bo mulcu dal eno okrog uh in ga brcnil dol z busa/vlaka. Drugače bi pa z veseljem vsakemu posodila svoje slušalke za tisti čas, ko se vozi zraven mene, če si že sam ne more privoščiti enih (kar itak vem, da ni res). Aja, pa da ne pozabim, da je ta muzika ponavadi taka, ki mi že sama po sebi ne paše. V glavnem, živcira me do konca in verjamem, da vse ostale tudi. In upam, da bo v bližnji prihodnosti tega konec, ker bo postalo IN nekaj drugega.

Je kdo za burek?

2007-09-20T14:58:00.000+02:00

Nisem ga jedla že en lep čas. Ker že dolgo nisem bila zunaj tam do petih zjutraj, ko ponavadi najbolj zapaše. Ampak bomo ti stanje popravili, mogoče že danes (mislim burek, ne ponočevanje :). Še posebej zato, ker se mi že cedijo sline. Burek Olimpija ima namreč svojo spletno stran, ki je sicer ful hecna, s cenikom iz leta 2005, ampak za to, da si zaželim burek, čisto dovolj ... Pa komad, ki se vrti v ozdaju, je tudi vreden poslušanja. Dober tek!

Ko imam polno glavo vsega ...

2007-09-19T16:06:00.000+02:00

... in vstajam med 5. 6. uro zjutraj, poskušam uredit čas in stvari za tri službe, iskat literaturo za diplomo in iskati mesto, kjer se po novem nahaja fax, lovit roke za oddajo prošnje za podaljšanje absolventa, ko mi medtem umre še računalnik in moram pod nujno kupiti novega, me čaka kup umazane posode v lijaku, da ne govorimo o stanovanju, ki je res potrebno čiščenja, čaka me tudi kup neprebranih knjig, ki jih moram vrnit v knjižnico, poleg tega se en dan ukvarjam s Coca-Cola buying intention-om, drugi dan pa že ob 7h zjutraj krotim mulčke na drugem koncu Slovenije, si belim glavo z avtorji rock-opere Quadrophenia in kupujem nove balerinke, peljem psa na sprehod in poskušam uskladiti piknik s poslovitvenim žurom ter izselitveni party z diploma-party-em ... ... mi res zmanjka časa za blog. Mogoče bo boljše, ko dobim novega!

Nova zvezdica na hrvaškem nebu ...

2007-09-11T16:25:00.000+02:00

... sliši na ime Blanka. Vlašićeva Blanka. Glede na to, da ji zadnje čase v skoku v višino nobena ne seže do kolen, si zasluži svojo objavo. Sploh po zadnji zmagi na SP v Osaki. Po uradnih podatkih je visoka kar 193 cm, po neuradnih pa celo 197 cm, ker baje še vedno raste (ok, to lahko pogruntajo samo Hrvati). Stara je 23 let, ime pa je dobila po mestu Casablanca. Samo še vprašanje časa je, kdaj bo podrla že 20 let star svetovni rekord (209 cm). Po vsakem uspelem skoku se resnično veseli in ponavadi tudi malo zapleše. Kot na primer tule: Vsekakor ne moreš ostati ravnodušen - ali ti je všeč, ali pač ne.