Sestavljam se!

Ha, pa sem spet tu! :)

Javljam se na kratko, ker še vedno sestavljam dele telesa, predvsem pa koleščka v glavi. 14 dnevni dopust je minil en dva tri in v nedeljo sem bila že spet v megleni Ljubljani. V ponedeljek pa že v službi brez gretja in z nepitno vodo, ki smrdi po nafti. Kar je še en razlog več za popotovalno depresijo. Ampak mi se ne damo! Še slabih deset dni, da pod preprogo pometemo glavni del diplome, potem pa se zame začnejo počitnice - počitnice v smislu tega, da so vsi večeri in vikendi prosti, brez pisanja diplome ali dela za dodatne €. Trenutno se iztekajo še zadnje ure študentskega življenja (še 118 minutk :P), jutri pa me čaka prvi delovni dan. Zaradi tega se počutim predvsem staro :/ Še posebej, ko sem prodajalko komaj prepričala, da mi namesto študentske mesečne nalepke proda običajno, za občane, ali z drugim imenom delavsko. Fuj! V prihodnjih dneh sledi fotopisni opis Berlina in Barcelone, vtisi se namreč zbirajo, slikce sortirajo. Bilo je super, upam, da ste mi zavidali in me pogrešali :P Tokrat pa le za pokušino - dimniki na vrhu Gaudijeve Case Batllo. PS. V zadnjih dveh dneh sem prebrala vse vaše poste (priznam, komentarje sem preskočila), tako da sem na tekočem z dogajanjem :):) Dokaz: Evie, vse naj naj naaaj!!

Dan za v zgodovino ...

... je 2. september 2008, ko je GF dobila delovno knjižico! Pri tem seveda ni šlo brez povišanega srčnega utripa z moje strani. Ko sem na Upravni enoti pridno čakala, da pridem na vrsto, me je zelo breobzirno in nesramno v stilu "jazsemstarainbogainničnevem" prehitela starka z berglo. Če ne bi gospa imela 100 let in bi me bilo strah, da jo kap ali pa da me z berglo po glavi, prisežem, da bi bi ji ****** *****. Ampak s tem še ni bilo konec zapletov. Včasih se mi je zdelo, da s tem, ko omenjajo funkcionalno nepismenost Slovencev, pretiravajo. Obrazec z navodili pač zna izpolnit vsak, ki ima IQ višji kot številko noge. Ampak znanstveno dokazano temu ni tako. Ugotovila sem, da tudi sama sodim med funkcionalno nepismene državljane. Med izpolnjevanjem petih polj sem namreč gospo za okencem trikrat vprašala za dodatna navodila. In bila pri tem hvaležna, da se prijavljam kot gimnazijski maturant in ne kot univerzitetni diplomiran nekaj :) No, najbrž to predstavlja še en dodaten znak, da se staram. Kot da večje število kg, izrazito manjše število žurov in podaljšanje prebolevanja mačka iz nekaj ur na nekaj dni ni dovolj. No, zdaj je uradno potrjeno, da se poslavljam od študentskega življenja. Čeprav pogodba z moje strani še vedno ni podpisana (direktor jo je podpisal, še preden sva njegov odhod proslavljala 16 ur - kasneje bi se gotovo premislil :) - mogoče upam, da se nekega dne zbudim iz nočne more in imam spet 19 let. Hkrati pa še vedno obstaja možnost, da ne naredim zdravniškega pregleda ali pa letalo strmoglavi nekje nad Ženevskim jezerom ali Sredozemskim morjem (LOL, dvomim, da bomo nad tem sploh leteli, ampak kdo ve :) in se tako "strašno resnemu in odgovornemu" (citiram K. :) delu življenja izognem. Nepoznavalec bi iz napisanega lahko s precejšnjo statistično verjetnostjo zaključil, da se staram. Ampak kdor me vsaj malo pozna, bo vedel, da se bistveno ne bo spremenilo nič. Še vedno bom furala last-minute lajf stajl (račun za mobitel ni plačan in v službi moram oddat ure za junij, julij in avgust :), gospodinjska opravila mi ne bodo nič bolj pristajala, še vedno bom nestrpno čakala vsak nov del One tree hilla, žurke pa se bodo s tedenskih terminov preselile na vikende. In že komaj čakam, da se v ta moj "urnik" preselijo tudi vsi moji bližnji.

Nujno, ampak res nujno pa moram omenit naprednost Filofaxa, ki v 21. stoletju (za pozabljivce, piše se leto 2008!) kljub elektronskemu indeksu zahteva vpis vseh ocen v navaden indeks. Ko grem naslednjič na fax - bila sem včeraj in danes, moram pa it še jutri, pojutrišnjem in v ponedeljek - bom s seboj vzela gosje pero in črnilo, da bom bolj v njihovem stilu. Pfujjebemti!