Barcelona - Like a jewel in the sun

Oh, ja, Storyteller me prijazno opominja, da sem obljubila fotopis Barcelone. In ker obljube držim (izpolnim jih vedno, vprašanje je le kdaj :), sem si vzela čas, da sem pobrskala po spominu in fotografijah in zbrala barcelonske utrinke.

Barcelona

Najboljše, da začnem kar z odhodom iz Berlina, ki je bil ob 7.25. Zjutraj! Kar pomeni, da je bil alarm nastavljen nekje sredi noči, pred 5. uro. Ampak moji izračuni so se še enkrat več izkazali kot točni in na letališče sva prispela right on time. Očitno pa ima EasyJet (vsaj v Berlinu) nek čuden sistem, kjer ljudje ne glede na to, kam potujejo, čakajo v eni vrsti. Verjetno si lahko predstavljate dolžino te vrste. No, in ker v isti vrsti čakajo ljudje, katerih letalo vzleti ob različnih urah (od 7.00 do 10.00), seveda ne pridejo vsi na vrsto ob pravem času. V ta namen imajo deklico, ki se vsake toliko časa sprehodi mimo te vrste brez konca in kriči: »London, anyone for London?«. In ljudje, ki so namenjeni v London, preskočijo vrsto. Čez pet minut se ponovi ista zgodba: »Barcelona, anyone for Barcelona?« In ljudje spet preskočijo vrsto. Ta sistem mi še vedno ni jasen. Poleg tega je za EasyJet značilna še ena zanimiva zadeva. Če se vsi potniki check-in-ajo prej, tudi letalo vzleti prej. Kar se mi zdi super, pa čeprav sem morala zato vseh 4 dcl Burger King kave pustiti v košu. Itak je bila zanič.

Prvi vtis ob prihodu na letališče je bil: "OMG, kako so ti ljudje glasni?!" Ob prihodu v mesto pa: "OMG, koliko ljudi!" Ko prideš iz mirnega, čistega, vljudnega in prostornega Berlina v majhne, natlačene in kričeče ulice Barcelone, je to pravi mali šok. Iskanje hostla (v bistvu gre za penzion) je potekalo brez težav in dejstvo, da na spletni strani trikrat poudarijo, da je hostel v tretjem nadstropju brez dvigala, je zelo pomembno. Ker tretje nadstropje brez dvigala pomeni 84 stopnic. Vsak dan. Ampak lokacija v Barri Gòtic odtehta vse. Soba ne bi mogla biti manjša in človek težko verjame, da lahko v tako majhen prostor stlačijo francosko posteljo, omaro, mizo, stol, lijak, ogledalo, klimo, polico. In dva mega velika kovčka. Aja, in dve osebi :)

soba v Pensionu Mari-Luz

Barcelona me je že prvič, ko sem bila tam, navdušila. In tokrat me je navdušila ponovno. Za razliko od Berlina to nikakor ni mesto, v katerem bi želela živet. Preveč turistov, premajhne ulice, preveč smeti. So pa ljudje ... zanimivi. Ne morem jih drugače opisat, kot da rečem, da so sproščeni. In brez zadržkov. Domačini v Barceloni ne govorijo, ampak kričijo (v ta del bi se zlahka vklopila). In samo v Barceloni si lahko priča fantu, ki sredi belega dne deklici pod balkonom poje podoknico.

Gaudi je Barcelona in Barcelona je Gaudi. Ne moreš ga ne občudovati. Še posebej ko spoznaš zgodbo za vsako njegovo stvaritvijo. Kako je pri Sagradi Famili-i navdih jemal iz narave, kako je načrtoval vsako zadevo in delal poskuse, kako je največji pomeni je pripisoval svetlobi in zračenju in kako so tudi strehe postale funkcionale. Vse je zaobljeno in moderno, drugačno, inovativno, navdušil me je znova in znova.

Casa Batllo

Casa Mila

Oh, in shopping?! Desigual na vsakem koraku, vmes Zara, Bershka, Mango, Pull and bear, Womens secret, Camper ... Ampak sem se uspešno upirala in kupila samo jakno, majčko, žabe, nekaj spodnjega perila, knjige, uhane, ogrlico ... In nakupila bi lahko doooooosti več, če se ne bi bala teže kovčka.

In kaj me je še poleg shoppinga najbolj navdušilo? Če je bila hrana v Berlinu presenetljivo okusna, je bila v Barceloni pričakovano slastna. Tapasi imajo pretirano navite cene, so pa zanimivi, paella je must, sladice so vrhunske. In sangria!

tapasi (patatas bravas in spanish omlette) in sangria

Oh, in smoothie-ji! Smoothie za 5€ je bil nekaj najboljšega, kar sem kdaj koli pila/jedla, čeprav tudi tisti za 1€ niso bili slabi. Cene v Barceloni so kar visoke, na srečo je bila vsaj kava cenovno dostopna in primernega okusa. Ne smem pozabit omenit kosila v ribji restavraciji, ki je nekaj posebnega. Gre za gostilno, ki je locirana nasproti ribje tržnice. Kar pomeni, da tja pošljejo vse morske zadevščine, ki jih dopoldne tistega dne niso uspeli prodati. Ribe torej prodajajo "na kilo". Gospodu samo poveš, kaj bi rad, koliko tega bi rad in na kakšen način naj ti zadeve pripravi. Nato se usedeš za mizo in ko pokličejo tvojo številko, greš po pladenj in pojedina se lahko začne. Kalamari, tuna, sipa in mini hobotnice na žaru, njam! S tem dnem sem dokončno nehala verjeti v rek, da se ribe ne moreš najesti. Pa še kako se jo lahko! (oh, in babice pri sosednji mizi so pojedle tri pladnje!!)

jastog na tržnici (La Boqueria)

Nikakor ne morem mimo nogometne tekme, ki jo lahko na kratko opišem z eno besedo - UAU! Zavedam se, da sva imela neznansko srečo, da je v tistem tednu Barcelona tekmo igrala doma, in sicer proti klubu Real Betis, za katerega igra tudi naš Branko Ilić (kdo bi si mislil, da ima fant svojo spletno stran?!). No, Branko tekme ni opazoval niti s klopi. Tekma je bila vrhunska, čeprav sva jo gledala iz zadnje vrste. Stadion je namreč ogromen, sprejme okrog 90. tisoč ljudi, tokrat jih je bilo "samo" okrog 70. tisoč. In zraven naju pravi meltin' pot - mlada Američanka, ki si je tekmo ogledala sama, starejši francoski par, ki je komuniciral samo v francosščini, štirje Nemci v zrelih letih in angleška družina (oče in dva fanta), ki je zgledala kot da bi ušla s filma.

Camp Nou

Tekma je bila dramatična. Barcelona je vodila že z 2:0, nato so gostujoči izenačili na 2:2, proti koncu tekme pa je Barcelona zabila še zadnji gol za zmago s 3:2. Od petih golov so kar štirje padli na "naši strani". Pokoncu tekme se je stadion izpraznil v pičlih 2 minutah. Ne moreš verjet, da se lahko toliko ljudi tako hitro odstrani, sploh če imaš v mislih naš Plečnikov stadion ...

Na srečo sva bila v Barceloni ravno v času, ko je potekal največji festival Festes de la Merce. Zato se je v Barceloni dogajalo na veliko - vsak popoldne in večer, na vsakem malo večjem trgu neka prireditev, večinoma koncerti. Tokrat sem prvič v živo videla, kako se dela človeški stolp (nisem vedela, da je to tradicionalno katalonsko in da ima fantek, ki je čisto na vrhu, prav posebno ime) in moram priznati, da se mi je, ko so fantje popadali dol, za sekundo ustavilo srce. Fenomenalno!

human tower

Zanimivo se mi je zdelo tudi to, da množica ob koncertih muva. Vsi, ampak dejansko VSI ljudje poplesavajo - stari, mladi, domačini, turisti. Enostavno padeš v to njihovo energijo, če bi znala, bi tudi pela z njimi.

A must-see so tudi magične fontane - Fonte magica. Pojma nimam, zakaj prvič tega nismo šli pogledat. Zadeva je ogromna, pisana, božanska. Vse skupaj traja kako uro, prve pol ure brez glasbe, nato ob spremljavi. Ne vem, kako bi to najbolj natančno opisala, da bi bilo jasno, zakaj se gre, ampak ko ugotovim kako, prilepim filmček, da bo bolj jasno.

Fonte Magica v sliki

In če vse ostalo izpustim, moram omenit samo še to, da sva po srečnem naključju naletela na MTV-jev koncert ob 50. letnici lizik Chupa Chups (če verjamete ali ne, ljudje pojejo celo ob reklami za liziko?!). Zagotovo niste vedeli, da so lizike Chupa Chups tako stare, da so iz Španije in da je njihov logotip oblikovaln na podlagi skice Salvadorja Dalija. Koncert je bil ob olimpijskem stadionu na hribu Montjuic, zastonj, povrh vsega pa so delili Chupa Chups lizike. Nabrala sva jih kar 53.

Chupa Chups is my lollypop!

In koncert? Odličen. Nastopajoči: neka španska pevka, katere ime sem pozabila takoj), Daniel Powter, Katy Perry in Rasmus. Midva pa v 10. vrsti, obkrožena s španskimi, ups, katalonskimi najstniki. Neprecenljivo.

Edino, kar je bilo v Barceloni malo manj navdušujoče, je bilo vreme. Ko dežuje, dežuje zares. Ampak to me ni odvrnilo od tega, da si v Barco želim spet in spet.

Uličice v dežju

The end.

Končno! Ne vem, komu vse sem naročila, naj bo v četrtek ob 12h v mislih z mano, ampak očitno je pomagalo. Opisovanju stanja pred in ob dogodku se bom skušala izogniti, na kratko naj povem, da sem nekaj dni prej vstajala ob šestih, se učila pred odhodom v službo, ker sem se ob prihodu domov lahko le zvrnila v posteljo. Očitno je bilo tudi, da sem kar precej "ven" iz vsega učenja in predizpitne anksioznosti, ker tudi na samem izpitu nisem blestela. Ampak glavno, da je mimo in da se na faksu oglasim samo še takrat, ko grem po potrdilo o dokončanem študiju. 

Bolj zabavno je bilo po koncu izpita. S pitjem, pitjem, pitjem, hranjenjem, pitjem, pitjem, hranjenjem in pitjem. V petek normalen delovni dan s totalno lenim večerom, v soboto pa shopping spree (glede na količino nakupljenih stvari bi si ta del zaslužil svojo objavo) in nato proti domu. Kjer so me pričakali tako, kot da je moja diploma na ravni pristanka na Luni. Nekako tako neobičajna :) In smo spet pili in pili in jedli in pili in jedli in spet pili in pili in jedli. Dokler se ni četrta steklenica šampanjca razlila po celi kuhinji, dokler se ni kuharica že v drugo lotila kremšnit in dokler ni moški del družine obležal na kavču. No, ženski del se je dalje zabaval tudi pri menjavanju rjuh. Sledilo je spanje in spet hranjenje. ki še kar traja in traja. Oh ja, naporno je bilo, ampak je bilo vredno - adijo, filofax!!

Kakšna nesreča ...

... mora doleteti človeka, da ima na svojem diplomskem v komisiji profesorico, ki poučuje predmet z najtežjim izpitom?! V prvem roku sem na izpitu pogrnila. V drugem sicer naredila, vendar z nič kaj lepo oceno. Pri pregledovanju seminarske naloge pri njenem predmetu (kamor so me izžrebali, ker si pač nihče ni prostovoljno izbral njenega seminarja - le zakaj že?) pa je ta zelo-prijazna-NOT gospa  vehementno prečrtovala stavke, ki so bili dobesedno prepisani iz njene sveže izdane knjige in jih popravljala. Gospa, ki se po preverjeno nevarnih filofaxovskih stopnicah sprehaja v petah, v katerih si ne bi upala stati niti na mestu, in ki na hodniku v kleti meni-nič-tebi-nič kadi. Molim k tistemu tam zgoraj, da gospa dobi nepričakovan neodložljiv opravek in na izpit pošlje svojo asistentko, ki kljub doktorski disertaciji ne razume osnovnih statističnih pojmov.* Molite pa tudi vi, dragi bralci, v četrtek je the day. Do takrat sem off-line ...

slika: Alisson studying in her room by ~alexsanlyra

*Priznam, da bi se pritoževala tudi, če bi dobila fosilnega profesorja statistike, pri katerem sem izpit naredila bolj po sreči kot ne, z zapiski, dolgimi 14 strani (kaj no, bila sem brucka :) in pri katerem bi me bilo neprestano strah, da ga ob mojih odgovorih zadane infarkt. Ali pa dekana, ki bi me ob odgovoru, da sem določeno statistično analizo uporabila pač zato, ker se bolj sklada z mojimi hipotezami, verjetno kar izpisal s faxa, poleg tega so moji super knjižni izpiski ostali pri neznano kateri sošolki. Ali pa katero izmed profesoric, ki so poučevale samo izbirne predmete, ki jih nisem izbrala, in jih zato niti ne ločim med sabo, kaj šele da bi vedela, kaj se moram učit. Ali pa profesorja, ki še sam ne ve, kaj uči in pri katerem sem vse njegove predmete preplonkala. In nikoli dobila desetke. Ali pa ... Hm, mogoče pa dobljeni osebki le niso tako zelo neugodni?! Grem se učit. Če sploh še vem, kako to gre ...

Oo-ou!!

Samo toliko, da kakšnemu optimistu, ki z upanjem vsake toliko sploh še zaide na moj blog, sporočim, da še diham, sem zdrava, sitna in brez idej. In sporočam, da je predstavitev diplome bila super, trenutno pa sem v pričakovanju še diplomskega izpita. Tako da je s čestitkam potrebno še malo počakat, pesti pa naj bodo v pripravljenosti na močno stiskanje. 

 

 

V upanju na čimprejšnjo inspiracijo vas lepo pozdravlja Glista!

 

PS1. Po vsej odsotnosti se še vedno spomnim gesla za dostop do Bloggerja. Uau! (spreglejmo dejstvo, da je moje geslo povsod isto :)

 

PS2. Imam HUDO dilemo. Kaj naj si dekletce kot jaz zaželi iz Londona?!

 

PS3. Tole je odličen dokaz. Po enem mesecu uspem skupaj sestavit tole?!