Ich bin eine Berlinerin!

Opis berlinskega dela počitnic moram začeti že nekoliko prej, natančneje štiri dni pred načrtovanim odhodom, ko je bolj pridna polovica potovalnega dueta zaključila svojo študijsko pot (čestitke v komentarjih :). Kar je pomenilo praznovanje v petek, praznovanje v soboto in posledice v naslednjih dneh. Če me je v soboto zvečer malo pikalo v grlu, sem bila v nedeljo brez glasu, v ponedeljek pa me je za piko na i obiskala povišana telesna temperatura. V torek, na dan odhoda, se je veseli druščini pridružil še kašelj. Količin popitega čaja, sirupov, medenega žganja, timijanovega pripravka, lekadolov itd. nisem zmogla prešteti. Ampak ker je Glista vendarle trpežna živalca, je taka malenkost seveda ni odvrnila od načrtovanih počitnic.

In že smo brez kakršnihkoli ovir na cesti, kar je, kot bo sledilo iz opisa barcelonskega dela, pravi mali čudež, prispeli v Benetke, kjer nas je čakal prijeten sonček in malo manj prijetno čakanje na vzlet. Ampak se je splačalo, kajti vzlet iz letališča Marco Polo je že samo po sebi zanimivo doživetje - pogled iz zraka na Benetke je namreč fenomenalen! No, zgoraj opisane težave, predvsem borba proti nadležnim napadom kašlja, so preprečile, da bi za to imela tudi dokaze. Pristajanje na Schonefeldu v Berlinu pa je tudi posebna zadeva. Ne vem, nad katerim konkretnim mestom smo leteli, ampak če se ne bi jasno zavedala, kam letim, bi bila prepričana, da si ogledujem Beverly Hills. Krasno naselje simpatičnih hišk, kjer nobeni ni manjkal manjši bazen ... Kdo bi si mislil, da je to v Nemčji. Iskanje železniške postaje v okolici letališča je bilo ... zanimivo. No, mislim, da to, da se le-ta nahaja približno 50 metrov stran, pove dovolj. Iskanje hitrega vlaka je bila pa že druga zgodba. Ampak sreča je pokazala svojo stran in čez slabih 30 minut sva bila že pred hostlom. O hostlu Eastseven več ali manj pohvalne besede, kako tudi ne, saj sem za iskanje porabila kar nekaj dni. Lokacija v redu, postelja primerna, kopalnice zelo čiste, ponudba odlična. V sobi je manjkala le kakšna miza, saj vstavljanje kontaktnih leč na stolu med klečanjem ni najbolj udobno opravilo. Pa še razkrita skrivnost, zakaj hostel zaseda sedmo mesto na svetovni lestvici. Prijazno osebje ima sicer svoj čar, še večji vpliv pa ima nagovarjanje gostov, naj hostlu namenijo desetko, nasprotnem primeru naj se raje pogovorijo z osebjem in težave bodo poskušali rešiti še preden bi to lahko vplivalo na njihovo oceno.

soba v hostlu Eastseven

Omeniti moram še vreme, potem pa dovolj o tehničnih podrobnostih - šest dni in tri ure sonca - Berlin je bil torej Ljubljana brez megle. Pa še lepši del. Najbolj sončen dan je minil v znamenju obiskaa živalskega vrta. Čeprav prvo mesto med živalskimi vrtovi še vedno zaseda živalski vrt v Amsterdamu, berlinskemu pripada drugo mesto. Prevzel me je Bao-Bao, panda, ki je do nedavnega predstavljala glavno atrakcijo v živalskem vrtu.

Bao-Bao pri kosilu

Bao-Bao je bil car vse dokler se ni rodil Knut, polarni medved, ki je postal znan predvsem zato, ker ga je mati kmalu po rojstvu zavrgla, preživetje polarnih medvedov, rojenih v ujetništvu, pa je že samo po sebi kritično.

Knut ...

Knuta je tako po svoje okrilje vzel skrbnik Thomas Dörflein, ki je bil najbolj zaslužen za to, da je Knut preživel. Gospod Dörflein je baje celo spal poleg Knutove kletke, bil pa je tako navezan nanj (in obratno), da je vse skupaj že presegalo meje normalnega. Kljub vsemu je Dörflein postal v Nemčiji prava medijska zvezda, kar sva se na lastne oči prepričala tudi sama. Živalski vrt so v tistem času obiskali tudi otroci, ki so gospoda Dörfleina oblegali z željo po avtogramu. Le pet dni za tem, ko sva bila priča omenjenemu prizoru, je Knutov skrbnik zaradi srčnega infarkta umrl.

... in ostali medvedki

Kakšno atrakcijo predstavlja mali veliki Knut, pove tudi to, da so iz njegovega igranja s kosom debla (ki je bilo, priznam, prav simpatično) naredili pet minut dolgo novico dneva, v živalskem vrtu pa ima celo svojo stojnico s spominki. No, če so nemški otroci blazno simpatični, ko ugotovijo, da je Knut v resnici rumen in ne snežno bel, pa so malo starejši otroci nekaj čisto drugega. Berlin je, brez heca, mesto emotov. Glavni stil oblačenja, obnašanja in življenja je emovski, glavna trgovina pa H&M. Na ulici ima namreč vsaka druga oseba, mlajša od 50 let, v roki vrečko H&M. In celo trgovine, ki ponavadi niso založene z lobanjastimi vzorci in sivo črno rdečimi kockastimi šali, se v Berlinu nagibajo proti takemu stilu. No, odrasle osebe pa v Berlinu v izložbah pričaka taka moda :)

Mein Leben - mein Stil ali berlinska moda za odrasle (ne čudim se, zakaj se mladi odločijo za emo stil :)

Če gremo nekoliko nazaj v času, Berlin seveda najbolj zaznamuje berlinski zid. Za osvežitev spomina naj povem, da je Berlinski zid je stal med leti 1961 in 1989 in delil mesto na vzhodni in zahodni del.

potek berlinskega zidu

Zgodba mesta Berlin je grozna, predvsem ko se človek zave, da to ni potekalo pred 200 leti, ampak slabih 20 let nazaj, torej nedolgo tega. Ostanke berlinskega zidu je mogoče videti na številnih mestih, East side gallery pa predstavlja najdaljši ohranjen del, ki je v celoti porisan z grafiti.

"prijazen" del ostankov berlinskega zidu

Ločitev prebivalcev do tedaj enotnega mesta je povzročila številne poskuse prebegov, saj so bile na ta način ločene tudi družine. Ti včasih tudi neuspešni pobegi so bili res zanimivi, od poleta z balonom, do skrivanja v kovčkih in avtomobilih. Trabantih seveda, ki so še ena od nemških znamenitosti, ki se jo da voziti v živo ali pa le navidezno, v muzeju DDR.

Priljubljeni Trabiji

Tam se lahko usedeš v Trabija, ga prižgeš in že se voziš po ulicah Berlina. Ko smo že pri prometu, moram omeniti tudi Ampelmanna. Ampelmann je striček, ki kaže, kdaj greš lahko čez cesto in kdaj moraš počakati. Nič posebnega na prvi pogled, v resnici je pa zelo simpatična podoba, ki jo je ustvaril nemški psiholog (ena točka za nas!). Njegova teorija je bila, da se bodo ljudje bolje odzvali na prijazno podobo možakarja kot na brezosebne barvne luči. Ampelmann je tako postal zvezda (suvenirji s podobo Ampelmann-a so megahit), v nekaterih nemških mestih pa se baje pojavlja tudi Ampelfrau, ženska oblika možička s klobukom.

Rdeč in zelen Ampelmann

Kot je razvidno iz dosedanjega zapisa, me glavne berlinske atrakcije niso tako navdušile kot majhni, na prvi pogled neopazni detajli. Brandenburška vrata so lepa, a zgledajo, kot da so bila sezidana včeraj. Reichstag ima fascinantno kupolo, ki pa nekako ne paše na zgradbo iz predprejšnjega stoletja. Vrata boginje Ištar in kip boginje Nefertiti so must see.

Brandenburška vrata by night

Kaj pa Nemci? Vedno sem mislila, da so natančni, zadrti, konzervativni in dolgočasni. Očitno gre za stereotipna prepričanja, kajti so vse prej kot to. Prijazni, simpatični, z izrazitim smislom za humor, sproščeni in veseli. Kot primer navajam staro gospo, ki je vztrajno poslušala moje kašljanje, nato pa mi ponudila bombon, ki je dejansko pomagal. Berlin je v resnici moderno, napredno, prijazno in varno mesto s številnimi novostmi, ki jih v omejenem slovenskem okolju pogrešam. Predsodki so se razblinili tudi ob hrani, ki je bila fenomenalna - naj omenim le njihove soup bar in bananino pivo, kebab je na primer v Berlinu 3x boljši kot pri nas, curry wurst pa je nepozaben. In zaključek? Komaj čakam, da se vrnem v mesto, kjer bi lahko živela in bi bila za to pripravljena prenašati tudi narodno zabavne zvoke ob napovedovanju železniške postaje. Sčasoma bi moj besedni zaklad verjetno obsegal kaj več, kot le besede Laufsteck, mit Joghurtsoße in Dankeschön.

spomin na žrtve holokavsta