Glede na to, da imam o blogih predvsem zaradi velike količine teoretičnega znanja določeno stališče, ki ga je praktično nemogoče spremeniti, sem še vedno mnenja, da je pri blogu bistveno to, da je to stvar posameznika in lahko z njim počne kar hoče. Kar pomeni, da ga lahko zaklene ali odklene, dovoli ali onemogoči komentarje, na njem razkazuje svojo sobo, posteljo, spodnje perilo, sebe, svoje domače živali in otroke, ali pa skriva svojo identiteto do skrajnosti - po želji. Blogi drugih niso moja stvar niti stvar nobenega izmed bralcev in/ali komentatorjev, temveč zgolj avtorja samega.
In zakaj sploh pišem o tem? K razmišljanju o tem me je spodbudilo vprašanje, zakaj sem začela z blogom in nedavni dogodek. Če sem popolnoma iskrena, je bil namen mojega bloga ta, da bo namenjen raznovrstnim stvarem (zato ime Stuff.), ki se mi bodo zdele pač ... kul. Pa naj bodo to neki widgeti, obleke, pesmi, karkoli. Toda izkazalo se je, da ni ostalo le pri tem. Sčasoma sem v vedno večji delež objav začela vpletati sebe, stvari, ki so se mi zgodile, o katerih sem imela tako kritično mnenje, da se mi je zdelo smiselno to spravit na blog. In kljub temu sem želela ostati anonimna. Zato tu ni bilo mojega imena, mojih slik, niti tega, kaj študiram nisem nikjer izpostavila. Nisem omenjala kraja, kjer živim, svojo družino le izjemoma. Sprva so le tri moji bližnji vedeli za moj blog. Stvari so se počasi začele spreminjat, malo zaradi mene, malo zaradi vpliva drugih. Nekako sem se sprijaznila s tem, da bo počasi vedno več ljudi vedelo, kdo je ta Glista, kako zgleda, kaj počne v resničnem življenju. Potem sem začela uporabljat Twitter, namenjen mikrobloganju, kjer vse objavljam pod svojim pravim imenom. Sprašujem se, kje je razlika, kaj je tam drugače in zakaj tam ne objavim linka do svojega bloga.
Muči me predvsem to, da bi moj blog brale osebe, ki me poznajo. Pa čeprav za svojimi besedami 100% stojim. Muči me to, da bi imela občutek, da ne morem napisati vsega, kar si želim. Pa čeprav o drugih pišem izredno malo. Najbolj pa me muči to, da ne vem, kako bi najboljšim prijateljicam po več kot letu dni bloganja povedala, da pišem blog. Kar me frustrira do te mere, da sem se na predstavitvi diplome radovedni študentki na vprašanje, ali tudi sama pišem blog, gladko zlagala z odločnim ne. Samo zato, ker so bile prisotne tudi prijateljice. In zato zaradi neskončne teže slabe vesti priznam:
Sram me je. Zelo.
Ahhh, Glista. Sama sem začela pisati blog iz dolgčasa. Tudi zato, ker sem iz istega razloga prebirale bloge (nobenega redno). Ko sem sama začela pisati svoj blog sem za to povedala določenim prijateljem in znancem, pač tistim, ki mi pomenijo nekaj več. Nisem pa tega zaupala tistemu, ki mi je najbližje. Nekaj časa me je motilo, da me moje najbližje prijateljice ne berejo, kljub temu da vedo, da pišem blog (o tem sem tudi pisala). Saj nisem razumela kako ti lahko popolni neznanci posvetijo več svojega dragocenega časa od tvojih prijateljev. In za to vam izrekam hvala! Svojemu dragemu sem za blog povedala šele, ko sem ga sem preselila iz siol-a. Kak mesec me je bral, potem je pa tudi sam nehal. Tudi sama sem hotela ostati anonimna in ohraniti določeno stopnjo zasebnosti, vendar sedaj opažam, da se kljub vsemu pogosto cenzuriram in nekako ne morem napisati tistih najglobljih čustev, ravno zato, ker ne vem kdo bere in kdaj (tu mislim tiste, ki me poznajo). Ravno včeraj me je prešinala misel, da bi odprla še en blog za katerega pa ne bi nobenemu povedala.
OdgovoriIzbrišiGlista, to, da nisi o svojem blogu govorila naokoli je tvoja pravica. In, če se sedaj odločiš, da to deliš s svojimi prijateljicami te bodo razumele, vsaj morale bi.
Same here:)
OdgovoriIzbrišiMoji začetki so bili precej skomercializirani, zapisi v obliki verzov, slikic...Pač produkt mojega dolgčasa:)
In takrat sem vsem kolegicam pošiljala link in oh, kako nesrečna sem bila, ker jim sploh ni bilo zanimivo!
Naenkrat pa sem spisala post o samozavesti in branost je narasla do neba. Takrat sem v blog vključila sebe, svoja čustva in tiste najbolj skrite misli.
Potem so tudi ljudje okoli mene začeli slediti tehnologiji in zaradi Sarinega očka sem tudi že zaklenila...pa spet odklenila...in spet...Mah, brezveze. Saj to sem vendar jaz. Jaz, ki si tako želim, da bi me moji najbližji poznali in sprejeli takšno, kot sem. Za ostale pa me vedno manj briga, pa čeprav na račun bloga tiste koke vse vedo o meni, čeprav sem komu čudna in čeprav zaradi bloga njen očka nikoli več ne vpraša po njej, sem rada to kar sem. Vsaj nisem skrita v tistem sivem povprečju ljudi, kjer se že kar gnetejo: enako oblečeni, enako misleči, z enakimi predsodki...
Odkar te malo bolj spremljam, si mi izredno zanimiva. Prav nič povprečna. Samosvoja. Čeprav te ne poznam, si 1A:)
Če bi bila jaz med temi tvojimi prijateljicami, bi bila vesela, če bi mi povedala.
Bodi lepo:)
Meni je pisanje bloga neke vrste ustvarjalnost. Kaj bi napisala, kako, katere fotke bi dodala, kam ipd.
OdgovoriIzbrišiOd ljudi, ki jih dejansko poznam, ve za moj blog samo fant, dvomim pa, da ga sploh prebira, ostali (upam) nimajo pojma. Med prijateljicami sem jaz itak najbolj virtualno osveščena, vse ostale mislim, da niti ne vedo za kaj točno gre, nimam želje, da bi me brale. In nimam slabe vesti, ker ne vedo. In če bi kdo vprašal, ali ga pišem, bi najverjetneje rekla ne. Mi je prelepo v anonimnosti :) Pravzaprav bi bila precej razočarana, če me kdo prepoznal haha.
Ti Glista pa delaj po svoji vesti, željah in predstavah. Ni razloga za sram ;)
Pa da se še jaz oglasim :) Jaz sem začela blog pisati ... Saj še sama ne vem, zakaj. Mislim, da se mi je zdelo zanimivo. In sama sem kar kmalu na začetku začela vpletati svoje osebno življenje. Pa nisem imela nič slabe vesti. Edino parkrat, ko je to prebral moj ... Pa mu par stvari, ki se pletejo po moji glavi, ni bilo jasnih. Ne da mu nisem hotela povedati, ker sva itak eden pred drugim brez cenzure, ampak vseeno ... To so bile moje misli, ki sem jih le mogla nekam dati. Lahko bi jih tudi v zvezek zapisala, ampak kaj ko vedno vse izgubim. In ravno 2 dni nazaj sem ugotovila, da moj blog bere nekdo, kateremu je bilo namenjeno kar nekaj vrstic. Damned, me je čist zaflešalo. Saj veš, ko si zihr, da ga ravno on ne bere ... :S
OdgovoriIzbrišiNo pa zdaj ni zaklenjen zaradi njega, ampak zaradi prenove. Iščem eno čist special template, hehe. In se blog spreminja vsako uro pa vas nočem spravljat ob živce :)
Papa*
Še jaz, še jaz. Zakaj sem začela pisati? Ker so to delali vsi :) Nobenega večjega in pomembnejšega razloga. Zato so bile tudi začetne objave dokaj banalne in čisto brezvezne, glih tolk da je nekaj pač blo. Potem ti pa zadeva zleze pod kožo in začneš pisati o čisto osebnih stvareh, objaviš kakšno svojo fotko in osebne podatke. In je vse kul. Dokler te ne mine. Enostavno popusti - tako kot te prime, te tudi mine. Vsaj pri meni je bilo tako (če odmislim dejstvo, da me je vse skupaj, in posti in komentarji občutno preveč dušilo in nerviralo). Vedel ni pa zanj nihče od poznanih ali družine, z izjemo A., B. in K. Enostavno se mi ni zdela stvar, ki bi jo morala delit z osebami, ki so mi blizu v realnem življenju ... tako kot se mi zdaj ne zdi več stvar, ki bi jo morala delit z virtualnimi znanci.
OdgovoriIzbrišiTudi sama sem nameravala začeti s tem, da ne bi nikomur povedala... Na neki spletni strani sem si ga celo odprla pa še zdaj nihče ne ve, da sem kdaj bila tam. Ampak sem kmalu presedlala na ta blog, ki ga imam sedaj in je kar kmalu postal precej oseben in kar kmalu so vsi moji vedeli zanj... Moram pa priznat, da je moja najboljša prijateljica zanj izvedela... Skoraj zadnja? Očitno do nje nisem in ne znam bit tako odkrita, kot do ostalih prijateljic, kar je lahko eden od pokazateljev, da ona ni to, kar bi morala bit. Ampak vseeno. To je čisto tvoja osebna stvar, če poveš za blog ali ne. Je čisto razumljivo, da včasih raje vidiš, da ga berejo neznanci, kot pa tisti, ki te poznajo in hkrati je razumljivo, če čutiš, da bi bilo bolje obratno.
OdgovoriIzbrišiPa oh! Šele zdaj sem videla, da si napisala, da te je sram... Ne vidim čisto nič sramotnega v tem, da ne razglašaš bližnjim, da si blogerka (zelo zanimiva blogerka:)).
še ena, ki ne razlaga na veliko naokoli, da (občasno :P) blogira. v bistvu jih zelooo malo (no, predvidevam :D) ve, da ga pišem, pa še ti so izvedeli naključno. najboljše prijateljice ne vedo. fant je zvedel pred kratkim, pa tudi nima naslova. po moje se mi vsaj malo dopade v glavi zavest, da lahko kdaj jezo nad bližnjimi (za katero vem, da ob realizaciji ne bi prinesla nič dobrega), tule ven spravim.
OdgovoriIzbrišiEh, ti kar piši brez slabe vesti. Saj ni treba, da vsi vse vedo. Vsak mora imeti kako skrivnost. :) Boljš to, kot kaj drugega. ::))
OdgovoriIzbrišiVčasih se vprašam ali je dobro, da pišem NEanonimno. Sploh takrat ko od oseb, ki jim nikdar ne bi pripisal da bodo brali bloge, kaj šele mojega. Zato se včasih ob napisanem ustavim in premislim ali je varno nekaj izpustiti na plan, ali je bolje to misel zadržati v glavi. Ponavadi z besedami ne "šparam" in vse kar napišem tudi resno mislim. Kaj si bo oseba, ki to bere mislila me po pravici povedano bolj malo briga, ker v tem primeru bi bilo bolje, da nič ne napišem in javno objavim. Slednje predvsem zato, ker pišem zase. Če komu kakšna stvar ni všeč, je to povsem njegov problem ;)
OdgovoriIzbrišiPreden zabluzim do konca, če ti občutek govori, da ostani anonimna potem nadaljuj, ampak slej ko prej lahko kakšen prijatelj napisano poveže v celoto. Še posebej, če so zapisi osebni.
Šele danes me je prešinilo! Se skriva v tem postu še drug pomen? Je Glista diplomirala??? :D
OdgovoriIzbrišiWaaa neee, js bi lektorirala diplomo :DDDD
OdgovoriIzbrišiDrgač pa itak vsak rabi svoje skrivnosti. Pa kaj če ne vejo da blogaš, boš povedala ko (če) ti bo pasalo oz se ti bo zdelo potrebno, da to deliš z najbližjimi. Js sm mela tud mal mešane občutke, ko sta blog začeli spremljat moji sošolki iz srednje in moj bivši. Svoji sestrični, ki živi na Nizozemskem sm pa sama dala naslov in pridno spremlja kaj mi dogaja ;) Ker je blogec vseeno še bolj nazoren prikaz mojega življenja kot pa maili.
Tko da feel free da deliš z drugimi ali pač zadržiš zase ;)
Da še jaz pristavim svoj piskerček - tudi jaz svojim prijateljem ne razlagam da pišem blog. Moja najboljša prijateljica sicer ve da ga pišem, vendar pa ni ravno computer freak in je niti ne mika da bi ga brala. Doma sem sicer omenila da grem na 'date' z blogerkami, ampak se v to ni nihče spuščal(dobro, moja starša verjetno niti tega ne vesta kaj blog sploh je, pa tudi če bi vedela, ga ne bi brala). Pri vsem tem ne gre za to da bi svoj blog pred njimi skrivala, ali da bi tu želela ostati popolnoma anonimna, saj o sebi precej razkrijem, res pa je, da še vedno nisem napopala nobene svoje slike na blog. Zakaj? Ne vem... Preprosto se mi to ne zdi potrebno. Kakorkoli že - meni osebno se zdi ta 'anonimnost' bloga prav zanimiva. Tako da, če želiš ostati anonimna ti nihče ne more zamerit. Sicer pa čisto anonimna nisi več - vsaj 5 nas že ve kako izgledaš:).
OdgovoriIzbrišisoooooo te razumem. :)
OdgovoriIzbrišiZdej si se že nepotrebnega občutka sramu verjetno znebila ... napiši kaj :)
OdgovoriIzbrišiJaz se nič ne trudim z anonimnostjo, saj pišem tudi za druge, drugače bi bil blog skrbno zaklenjen. Vaši komentarji hranijo moj blog, ali kako že gre tisto. In tvoj blog je sit :)
OdgovoriIzbrišiKar pišem zase... pišem zase, na papir.
Ne vznemirjaj se. Krasen blog raste pod tvojimi prsti in prijatelje(ice) imamo tudi za to, da spoštujejo naše skrivnosti in pod psevdonimi skrite osebnosti ;)
zakaj pa tistih najbolj globokih misli in prepričanj ne pišeš v dnevnik? tisti dnevnik še iz osnovne šole? :D pa na blogu pišeš samo tako površinsko. tako te potem ne more biti strah,da bi te misli prebrale osebe,za katere nočeš da bi jih prebrale.
OdgovoriIzbrišiSej vem, da ne boš napisala kaj novega prej, preden še jaz ne pustim komentarja tu:P.
OdgovoriIzbrišiBrez potrebe te je sram. Ustvarjaš tako, kot ti paše in ravno v tem je čar.