Anti-gospodinjski geni

Naj za začetek pojasnim, da po moji definiciji med gospodinjska dela spada vse, kar je povezano s čiščenjem, vključno z likanjem (in brez kuhanja). No, danes sem našla vzrok za moj odpor do gospodinjskih opravil --> anti-gospodinjski geni, zagotovo! Kako pa bi drugače razložili dejstvo, da mi približno po minuti pomivanja posode nabrekne koža na prstih in razpokajo dlani, tuširam pa se lahko tudi pol ure, pa se to ne zgodi? Ali pa to, da me, ko posesam približno kvadartni meter stanovanja, tako boli hrbet, da se moram pred nadaljevanjem malo spočit? Pa da me napade pošasten glavobol takoj, ko začnem čistit tla, in neha tisto sekundo, ko neham čistit (drugače pa me glava boli le takrat, ko imam mačka)? Da niti ne govorim o tem, da je pralni stroj za moje pojme najbolj kompliciran tehnični aparat, da je treba za mano vedno popraviti obešeno perilo in da se približno vsak tretji poskus likanja pri meni konča z razbitim likalnikom? Ja, geni so krivi. What can I do about that? :innocent smiley: Sprijaznila sem se, da najbrž nikoli ne bom "gospodinja leta" in da moja hiša ne bo nikoli hiša z najlepše urejeno okolico/balkonom/vrtom/rožami ... Če bi že bila gospodinja, bi bila verjetno še najbolj podobna mešanici med Gabrielle in Susan. Hm, najbrž je bolje, če nisem :) Sploh pa je moj življenjski moto od tega trenutka dalje tale:

NMS ali what's wrong with the world today?

Za začetek opozorilo: današnji post bo v stilu godrnjavih starih mam. Jebiga, spoznala sem, da se staram. Vse skupaj se je začelo, ko sem se kakšen mesec ali dva nazaj sama peljala z vlakom domov. Že na prvi postaji me je obkolila skupina srednješolcev in ker mi je kot zakleto umrl mp3-player po kaki minuti in pol vožnje, sem bila prisiljena prisluškovat njihovemu pogovoru. Nisem ravno na skrito vlekla na uha, ampak sem kar očitno poslušala, kaj "pametnega" bodo povedali. Nekaj so govorili o gsm-ih, šoli ... Precej dolgočasno torej, če se ne bi neprestano pojavljala beseda/kratica NMS. In sicer v smislu "koliko NMS-jev imaš pa ti?" in podobno. Najprej sem mislila, da jo to kakšna stvar, ki jo zbiraj, kot npr. "jaz imam tri, manjka mi pa še pet NMS-jev, pa bom napolnil album". No, malo so bili vseeno prestari za zbirat nalepke :P Potem sem na to pozabila, dokler se ni včeraj zgodba s "kolko NMS-jev imaš ti?" ponovila. Drugo prevozno sredstvo, drugi srednješolci, ista tema. Jap, priznam, potrebovala sem več kot en mesec in Google, da sem, ko sem prišla domov, končno ugotovila, kaj bi to bilo NMS. Za tiste, ki ne veste (upam, da nisem edina) = Ni dosegel Minimalnih Standardov. Ja, stvari so se spremenile, odkar je my ass sedela v šoli. Pa da ne bo komu prišlo na misel, da sem tako počasne sorte, da bi lahko na hitro ugotovila, da je to enostavno enako tistemu, kar smo nekoč rekli graja ali opomin ali kakorkoli že. Ker ti otroci so imeli NMS-jev cele zbirke. Že to, da se vprašanje namesto "a imaš kakšnega?" glasi "koliko jih imaš?", pove veliko. Ampak to, da 25 učencev v razredu (v katerem jih je najbrž okrog 30) ne dosega minimalnih standardov znanja, se meni zdi grozljivo. In zelo zaskrbljujoče. Najbrž ni problem v tem, da me v srednji šoli ni bilo že 6 let. Saj smo tudi mi imeli svoje "finte" - ko smo rajši kot k slovenščini šli na biljard in fse namesto v razredu skupinsko skrivali kar v garderobi, se izmišljevali nemogoče bolezni, da le ne bi bili vprašani, prestavljali in ponavljali teste, dobivali enke in neopravičene ure, imeli graje, opomine in ukore. Ampak večinoma smo sestavili neko dvojko in so graje ob konferencah bile prej izjeme kot pravilo. Da bi bil kdo neocenjen, si skorajda nismo privoščili. In matura je bila uspešna. Kaj pa bo s temi otroci? A bodo ravno tako kot mi šli na fax (kamor gre itak že vsak) in bodo čez nekaj let "strokovnjaki" na svojem področju (nedavno nazaj so pa v srednji šoli komaj zmogli minimalen standard znanja)? Na tej točki me je sram, da živim v državi, ki se niti najmanj ne zaveda, v katero smer pelje svoj šolski sistem ...

Last minute life-style

Yap, taka sem. Plus "prelaganje na jutri" life-style. No, kako pa se prepoznaš v takem stilu? Nekaj tipičnih značilnosti (če se še kdo prepozna): - račun za mobitel običajno plačaš šele takrat, ko že dobiš sms, da ti ga bodo sklopili - ostale račune prav tako plačuješ zadnji dan, nekje okrog polnoči (in seveda pozabiš, da gre stvar naprej šele na delovni dan, če je slučajno to petek, sobota ali nedelja) - knjige v knjižnico vračaš dan po tistem datumu, ko bi jih moral vrnit (tisti dan je še brez zamudnine) - sladkor kupiš takrat, ko porabiš že vse stare zaloge in celo sladkor v prahu, ki je v omari že pet let - poročilo o delu in ure v službioddaš takrat, ko ti zagrozijo, da drugače ne morejo projektov zaključit ali pa da bodo zaradi tebe tudi drugi brez plačila - ko se odpravljaš na žurko, si lase pereš tik pred zdajci in nato letaš zunaj z mokrimi (ker ti zmanjka časa za sušenje) - božična darila kupuješ 31. 12. zjutraj (ja, medtem so postala že novoletna) - enako velja za rojstnodnevna darila in voščila (SMS obvezno pošlješ šele po 22.oo - čeprav se spomniš že zjutraj) - po nove leče greš takrat, ko te stare že tako tiščijo, da ne moreš več gledat - and I can go on and on and on ... In tako se ti potem zgodi, da zamudiš rok za oddajo dispozicije! Ampak sprašujem se, ali je to res posledica grdih navad, ali pa je razlog le v tem, da NIKJER ni napisano, da jo moraš oddat en teden pred sejo oddelka, kaj šele, da bi bilo kj objavljeno, kdaj seja oddelka je. Jebemti filofax :/

Drugače pa sem se na srečo tako sprakticirala, da mi tak način življenja ne povzroča večjih preglavic. Samo drugi se morajo še navadit na to :)

A mi nekdo razloži ...

... zakaj ima Ministrstvo za šolstvo in športi na svoji spletni strani seznam šol, ki (ni)so na prvi šolski dan v šolskem letu 2007/08 izobesile zastave? Ker mi res ni jasno, čemu to služi. KLIK! A je to kakšno določilo, da morajo imeti zastavo Slovenije in zastavo EU? A jih sicer kaznujejo? In kako to sploh preverjajo (glede na to, da pri nekaterih "ni podatka")?

Slabo vest imam ...

... ker je že drugi teden razprodaj, jaz pa nisem še vstopila v nobeno trgovino, kaj šele, da bi kaj kupila. OK, že lažem. Prejšnji teden sem, ker sem prišla na dogovorjeno mesto pred dogovorjeno uro, na hitro skočila v prvi del H&M, kjer o razprodajah ni bilo ne duha ne sluha. Vsaj edini dve stvari, ki sem jih prijela v roke, nista bili znižani. Aja, naj na tem mestu priznam, da imam (baje ne preveč lepo) navado, da vsako stvar (ampak res VSAKO) primem v roke. Ne vem, kako je z vami, ampak jaz moram stvar prijet. Ali jo pobožat ali pa se jo vsaj dotaknit. Tudi če mi sploh ni všeč. No, in še to moram priznat, tega se pa dobro zavedam, zraven delam različne grimase. Še posebej, če mi stvar ni všeč (v stilu izbuljenih oči in misli "WTF, kdo bi si pa to navlekel nase?!"). Verjamem, da zgleda precej smešno, ko me nekdo opazuje, ampak takšna pač sem in to je moj stil nakupovanja :) Spet sem malo zašla, ampak v glavnem, a girl's got to do, what a girl's got to do. In kot prava fashionistasta Glista naznanjam, da grem v shopping. Prosim, prosim, prosim, da ne bi domov prišla praznih rok. Tnx a lot. Sprašujem se: Koliko € je preveč za torbico??

My kind of men

Med ukvarjanjem z diplomo (sucks!!) se je treba vsake toliko malo spočit. Sorry, boyfriend :) En in edini, Chad Michael Murray. Najbrž je odveč napisat, da mi je uspelo ulovit novo sezono OTH ... Freddie Ljungberg. Zaradi njega gledam(o) nogomet. Wentworth Miller. Believe it or not, Prison break-a ne gledam ... Josh Hartnett. Ne samo da dobro zgleda, ampak tudi dobro igra. Wicker park in Lucky number Slevin sta filma, ki jih je treba videt. Nujno!In da ne bodo ravno vsi enaki (a si niso nekam podobni?), še enega iz stare garde. Ethan Hawke. Umica res ni bila najboljša izbira :)

Avatar - ogledalo duše?

Baje naj bi avatar, ki si ga izberemo, tudi nekaj pomenil. Vsaj tako pravi dr. John Suler, psiholog z Univerze Rider. Čeprav mi ni jasno, po kakšni metodi je do teh ugotovitev prišel (in dokler ne izvem, jih ne priznam za resnične), ampak so pa zanimive:

• Živalski avatarji (Nemalokrat hišni ljubljenčki. Ljudje, ki si izberejo žival za predstavnika svoje spletne osebnosti, se poosebljajo z lastnostmi te živali.)
• Risankasti avatarji (Lahko so znak nedoraslosti uporabnika. Kadar so bolj sofisticirani, pa lahko pomenijo, da oseba za takim avatarjem nekaj skriva, tlači v sebi ali ap preprosto noče razkriti svoje prave narave).
• Slavne osebe v avatarjih (Uporabnik se z neko slavno osebo bodisi identificira bodisi zafrkava. V vsakem primeru si na ta način poskuša povelati samozavest.)
• Zlobni avatarji (Skoraj vedno so izraz neke agresivne fantazije in/ali občutka neke krivde. Lahko je tudi poskus odtujevanje v neki spletni skupnosti, kjer se počuti preveč ogroženo.)
• Zapeljivi avatarji (Napol goli ženski avatarji so povsem unisex pojav. Uporabljajo jih predvsem povprečne ženske in aseksualni moški.)
• Avatarji moči (Vsebina takih avatarjev predstavlja omnipotento moč. Ljudje, ki izbirajo take avatarje, izkazujejo svojo nezrelost in negotovost.)

A se kdo najde? Jaz sem nedorasla - vedno in povsod :)

Đizs, you suck!

Naj na začetku priznam, da je moje znanje o delovanju interneta res skromno. Oziroma ga ni. Edino, kar ločim, je hitrost - ali dela hitro ali dela počasi. In internet mora delat hitro.

Sploh ne vem, če je še kdo na tem svetu, vsaj izmed tistih, ki pišejo blog, ki še pomni, kako je, če internet dela počasi. Upam, da sem edina, ker pač nikomur ne privoščim te "sreče". Ja, Glista je bila med prazniki večinoma doma, kjer internet namreč dela počasi. ZELO počasi. Približno tako počasi, da če hoče čekirat mail, potrebuje približno 15 minut. Ali pa tako, da datoteke, večje od 500kb, sploh ne more zdownloadat. Da ne govorim o tem, da dlje kot do vstopne strani Bloggerja ali Facebooka nikakor ne pride. Totalen suffer.

(to je v vednost za prihodnje, ko Glista izgine z obličja Zemlje :)

In kje se tukaj vmeša Đizs? Počasnega interneta nimamo namreč zato, ker bi si to želeli, ampak zato, ker drugačnega ne moremo imeti. Ker je potrebno nekaj v smislu prenove telefonske centrale (or something like that). Za kakih 100 ljudi. In ker so se končno malo zmigali in začeli delat na tem področju, sem se že veselila, da se bo mogoče kaj premaknilo na bolje. Ampak ne - stvari stojijo. Zakaj? Zato, ker Cerkev zahteva za 5 metrov (!!!) prekopane zemlje (na enem usranem dvorišču) odškodnino celih 1000€ na mesec. Prosim?!?!

Brez besed sem. Ostane mi le še molitev, da nekdo pride k pameti.

Jutri ...

(med delovnim časom :) razložim, zakaj me ni bilo toliko časa. Torej tudi v novem letu se držim načela "bolje jutri kot nikoli". Srečno novo leto :)