NMS ali what's wrong with the world today?

Za začetek opozorilo: današnji post bo v stilu godrnjavih starih mam. Jebiga, spoznala sem, da se staram. Vse skupaj se je začelo, ko sem se kakšen mesec ali dva nazaj sama peljala z vlakom domov. Že na prvi postaji me je obkolila skupina srednješolcev in ker mi je kot zakleto umrl mp3-player po kaki minuti in pol vožnje, sem bila prisiljena prisluškovat njihovemu pogovoru. Nisem ravno na skrito vlekla na uha, ampak sem kar očitno poslušala, kaj "pametnega" bodo povedali. Nekaj so govorili o gsm-ih, šoli ... Precej dolgočasno torej, če se ne bi neprestano pojavljala beseda/kratica NMS. In sicer v smislu "koliko NMS-jev imaš pa ti?" in podobno. Najprej sem mislila, da jo to kakšna stvar, ki jo zbiraj, kot npr. "jaz imam tri, manjka mi pa še pet NMS-jev, pa bom napolnil album". No, malo so bili vseeno prestari za zbirat nalepke :P Potem sem na to pozabila, dokler se ni včeraj zgodba s "kolko NMS-jev imaš ti?" ponovila. Drugo prevozno sredstvo, drugi srednješolci, ista tema. Jap, priznam, potrebovala sem več kot en mesec in Google, da sem, ko sem prišla domov, končno ugotovila, kaj bi to bilo NMS. Za tiste, ki ne veste (upam, da nisem edina) = Ni dosegel Minimalnih Standardov. Ja, stvari so se spremenile, odkar je my ass sedela v šoli. Pa da ne bo komu prišlo na misel, da sem tako počasne sorte, da bi lahko na hitro ugotovila, da je to enostavno enako tistemu, kar smo nekoč rekli graja ali opomin ali kakorkoli že. Ker ti otroci so imeli NMS-jev cele zbirke. Že to, da se vprašanje namesto "a imaš kakšnega?" glasi "koliko jih imaš?", pove veliko. Ampak to, da 25 učencev v razredu (v katerem jih je najbrž okrog 30) ne dosega minimalnih standardov znanja, se meni zdi grozljivo. In zelo zaskrbljujoče. Najbrž ni problem v tem, da me v srednji šoli ni bilo že 6 let. Saj smo tudi mi imeli svoje "finte" - ko smo rajši kot k slovenščini šli na biljard in fse namesto v razredu skupinsko skrivali kar v garderobi, se izmišljevali nemogoče bolezni, da le ne bi bili vprašani, prestavljali in ponavljali teste, dobivali enke in neopravičene ure, imeli graje, opomine in ukore. Ampak večinoma smo sestavili neko dvojko in so graje ob konferencah bile prej izjeme kot pravilo. Da bi bil kdo neocenjen, si skorajda nismo privoščili. In matura je bila uspešna. Kaj pa bo s temi otroci? A bodo ravno tako kot mi šli na fax (kamor gre itak že vsak) in bodo čez nekaj let "strokovnjaki" na svojem področju (nedavno nazaj so pa v srednji šoli komaj zmogli minimalen standard znanja)? Na tej točki me je sram, da živim v državi, ki se niti najmanj ne zaveda, v katero smer pelje svoj šolski sistem ...