Trenutek za zgodovino

Nikoli nisem bila ljubiteljica poezije. Na pamet znam eno samo pesem, ki mi je ostala v spominu še iz drugega razreda. Takrat sem pozabila, da je bila domača naloga naučiti se pesmico na pamet in sem se jo posledično naučila med odmorom. Očitno mi je to povzročilo takšne travme, da jo znam zrecitirat še danes. "Pusti me deček v materi zemlji ..." Groza! Prav tako si nisem nikoli izposodila, kaj šele kupila knjige pesmi. Izjema je bila Bralna značka, ko je bilo vsako leto treba prebrati vsaj eno zbirko pesmi, in matura, ko sem obvladala Kosovela. Zato je toliko večje presenečenje, da mi ostane v spominu prava pravcata pesem. Preprosto zato, ker je popolna.

Feri Lainšček: NE BODI KOT DRUGI Prinesi mi rože, ki divje cvetijo, odpelji me v goro, kjer škrati živijo. Pokaži mi zvezdo z mojim imenom, zloži mi pesem z bizarnim refrenom. Povabi me včasih v kraje neznane, mi zjutraj pod okno pripelji cigane. Povej mi o sanjah, četudi so grešne, zaupaj mi želje, četudi so smešne. Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi. Napravi to zopet, ne hodi po poti, saj sreča ni nekaj, kar pride naproti. Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo. Usoda je živa in mrtvi junaki, naj še hrepenijo postaje in vlaki.