Blišč in beda knjižnice

Knjižnica je, že od kar pomnim, en izmed meni ljubših krajev. V šolski knjižnici sem proti koncu osemletke že težko našla knjigo, ki je nisem prebrala, kartonček pa je bil poln že krepko pred koncem šolskega leta. Tudi kasneje sem v knjižnico pogosto zahajala in še vedno se mi zdi hecno, ko v knjigarni ob sprehodu mimo knjig s prstom kažem na knjige in govorim: "To sem že prebrala, ta mi ni bila všeč, tole sem tudi že prebrala, ta je super ..." Marsikdo me pri tem sumničavo pogleduje, češ, ženska, ne zmišljuj se. No, posledice tega mi niso všeč, ker se neprestano soočam z isto težavo - v knjižnici izgubim pol ure samo za to, da najdem knjigo, ki bi mi bila potencialno všeč. Da sem izbirčna, priznam. Ne maram vse tistih resničnih zgodb o živo zažganih modrookih puščavskih. Ne živce mi grejo razni dnevniki londonskih prostituk, blogi brazliskih prodajalk ljubezni, izpovedi manhattanskih prijateljic noči. Nočem brati o delu na plantažah, ribolovu na Grenlandiji, ljubezenskih romancah v 16. stoletju. Ne prenesem japonskih, kitajskih, kakršnihkoli nenavadnih imen, ker že na tretji strani ne ločim med glavnim junakom, njegovo ženo, sinom, najboljšim prijateljem in ljubico. Obožujem kriminalke, a sovražim, ko že na 23. strani vem, kdo je bad guy, kdo je kriv in kdo nedolžen. In s težavo berem slovenske avtorje, tudi tiste najbolj prodajane in izposojane.

Tako sem danes knjižnico zapustila z dvema knjigama o klekljanju (jasno, ne zame!) in dvema knjigama Jamesa Pattersona (ker druge izbire ni bilo). Ne, ne mislim, da so dobre, ker je bilo vseh 11 do sedaj prebranih napisanih po istem kopitu, z brezmadežnim glavnim junakom, ki bolj nerealen ne bi mogel biti - vsaki resnični osebi bi se ob enem samem dogodku iz njegovega življenja milo rečeno odpeljalo. On se strelja, beži, skriva, ugrabljajo mu nosečo ženo, mamo, otroke, njegova ljubica je morilka, njegov šef je serijski morilec, vsi okrog njega so zlobni, on je popoln. Hm, sounds like James Bond (ob katerem sem včeraj, btw, sladko zaspala), le da je slog pisanja tak, da povleče. Ker jaz knjige običajno berem na mah. Brez prestanka, brez spanja. In tako bo tudi s tema dvema. Ob čakanju na izposojo pa presenečenje - nepopisna gneča in vrsta brez konca. Zakaj le? Ker je bil očitno danes dan kulture/knjižnice/branja/pozabila sem česa in je bil vpis v knjižnico zastonj. In ob vsem čakanju mi je po glavi hodila samo ena misel - a so vsi ti osebki so čakali 3. december, da jim ne bo potrebno dati 10 evrov (ali še manj) za vpisnino?! Ljudje, knjižnica je! Izobraževanje, razgledanost, kultura, zabava, knjige, stripi, filmi, revije ... za pičlih 10 evrov na leto, ki jih je očitno škoda. A se samo meni to zdi žalostno?!