Firefox 3 release party ...

... je bil super. Čestitke organizatorjem! Zame se je začelo že malo po 15h popoldne, s check-in-om in prevzemom darilne vrečke (kaj je bilo noter, pa ne povem :P) in obvezno kavo. Ker je moralo biti poskrbljeno tudi za znanje, so v spodnjih prostorih potekala predavanja. A o predavanjih nimam kaj napisat, ker se nobenega nisem udeležila. Razlog: o odprtokodnih nevemčemuže nimam pojma, še manj mi je jasno, kaj je vtičnik :) Sem pa košček predavanja gospoda z Mozille spremljala z enim očesom, drugega gospodiča z Mozille pa z drugim. Razumela seveda nisem nič. Dejansko je bil popoldanski obisk samo podaljšek kosila in čekiranje scene. Na kavi so me fantje s 65-imi omembami Twitterja in izjavami v stilu "če ne twittaš, te ni" sprovocirali do te mere, da sem mogla, ko sem prišla domov, odpret svoj Twitter account. Ja, zdaj lahko rečem, twittam! Ampak na žalost nimam komu sledit, ker noben izmed mojih prijateljev ne twitta. Hm ... Po chill-out-u doma in obveznem downoladu Firefoxa 3 je sledil še večerni obisk. Čeprav sem v resnici poleg svojega BF poznala eno samo osebo, se je na koncu večer spremenil v enega bolj zabavnih. Bo že držalo, da se najboljše stvari zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Spoznala sem kup zanimivih ljudi, katerih obrazi so še vedno sveži, imena na žalost malo manj. Vino je bilo slastno, koktejli odlični (in če vas kdo poskuša prepričat, da določen koktejl vsebuje rukolo - ne mu verjet :) V sramoto sem se spravila samo enkrat, kar je za deklico, ki samo naklada kopici ljudi, ki dejansko vedo, o čem govorijo, pravi mali uspeh. Edina težava je bila vročina - vroče je bilo tako zelo, da me je motil vsak odvečni košček na mojem telesu, vključno z lasmi. Ne predstavljam si, kako je bilo šele vroče sicer zelo lušni deklici v žabah in škornjih ... Pot domov je zamegljena, ostaja spomin na bližje srečanje z bodečim grmom, ki pa na srečo ni pustil posledic. Zbudila sem se v istem položaju, v katerem sem se vrgla na posteljo, z zatečenimi podplati in bolečimi kotički očes (kdo bi si mislil, da to lahko boli?). In ko sem zjutraj vprašanje zastavila z besedami: "A bodo fotke od eventa na webu?", mi je bilo jasno, da me je geekovski svet že na pol posrkal vase. Mama pa bi me, če bi me slišala, poslala na tečaj slovenskega jezika. Fajn je blo!