Tabornica Glista

Nekateri si morja ne predstavljajo drugače kot v kampu. Jaz pač ne. Mogoče bi kdo rekel, da sem fina princeska - še ne dolgo nazaj si namreč niti predstavljat nisem mogla, da bi si kopalnico delila z več kot 3 ljudmi (po silah razmer v študentskem domu). Ampak sčasoma sem pristala na trdnih tleh in ko sem za Miklavža dobila darilo, ki je vključevalo spanje v hotelu s skupno kopalnico, ni bilo več izbire. Spopasti se ali ostati doma. Jasno je, da sem preživela in da izkušnja še zdaleč ni bila tako grozna. Celo tako nemoteče je bilo, da se je kasneje še kdaj ponovilo. Mogoče pa sem s tem premagala tudi odpor do kampov. Kajti še nikoli, častna Titova, nisem še spala v kampu. Niti v šotoru niti v prikolici. Weirdo? Yes, that's me.

Kot osnovnošolka k tabornikom nisem hodila. Vedno se mi je zdelo, da so tam samo deklice, ki so bolj podobne fantom. In vedno so imeli neke čudne načine sprejemanja novih članov. V spominu mi je ostalo, da je bilo treba pojesti surovo jajce. Yuck. Princeska se je temu raje izognila. Prav tako z družino nismo nikoli kampirali - hoteli ja, apartmaji ja, kampi nikoli. Enako s prijatelji in BF. Ladje, jadrnice, hoteli, bungalovi, kočice, vse, le kamp ne. Ampak zdaj je kocka pokazala na kamp. Pravzaprav sem bila pobudnica kampiranja sama, ker imam občutek, da je pri 24-ih res že skrajni čas, da preverim še edini nepoznan način bivanja na morju. Sedaj me šotor čaka na hodniku. Ne vem niti, kolikim osebam je namenjen, kaj šele to, kako se ga postavi. Imam tudi spalno vrečo in kopalke. S tem pa bom že nekako preživela. In seveda s tremi izkušenimi "taborniki" :) Upam le, da moja izkušnja ne bo podobna Bonny-jini - vse ostalo prenesem z nasmehom. Pa še to - nasvete sprejemam z največjim veseljem (grem šele v soboto) :P